Zadnje srečanje pred novo hladno vojno

Teden dni pred začetkom 10. srečanja voditeljev držav članic združenja Brics v Johannesburgu se sprašujemo, kako bo blok, ki združuje Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko, preživel trgovinsko vojno, ki jo je ­začel ameriški predsednik Donald Trump.

Nekateri južnoafriški analitiki so jubilejno srečanje voditeljev poimenovali kar »zadnje srečanje petih voditeljev držav in vlad pred formalno napovedjo nove hladne vojne« ter zato toliko bolj poudarjali, da je treba okrepiti sodelovanje v bloku. Čeprav se bodo zaradi carinskega obračuna ZDA s prostim trgom tokrat manj kot kdaj prej spraševali, kako dolgo se bo obdržal Brics in kakšen je smisel njegovega obstoja, je vsem jasno, da kadar se med seboj bojujejo sloni, utrpi največ škode trava pod njihovimi nogami. Afrika zato pozorno spremlja dogajanje v odnosih med Washingtonom in Pekingom, in čeprav so vsi zaskrbljeni zaradi posledic spopada med njima, hkrati po tihem upajo, da bo črna celina postala oaza, v kateri bi velike države druga drugi dokazovale svojo pozitivno vizijo globalnega vodstva.

Preden bo kitajski predsednik Xi Jinping 24. julija pripotoval v Johannesburg, bo prihodnji teden preživel v Združenih arabskih emiratih ter Senegalu in Ruandi.
 

Toda začnimo pri koncu

Po srečanju voditeljev članic združenja Brics bo odšel na Mauritius, otoško republiko v Indijskem oceanu z 1,3 milijona prebivalci, od katerih so kar 3 odstotki potomci kitajskih priseljencev. Pri večini drugih državnikov bi pomislili, da so se odločili obiskati to državo kot prijeten turistični cilj na poti domov, vendar so za kitajskega predsednika najmanj pomembne prav tamkajšnje čarobne plaže. ­Mauritius je eden izmed majhnih otokov v Indijskem oceanu, kjer se mešata stari in novi kolonializem, kjer je opaziti preostanke britanskega imperija in hkrati ameriškega hegemonizma ter kjer tako rekoč že poteka hladna vojna med Kitajsko in Indijo kot novih vladarjev 21. stoletja.

V arhipelagu Chagos, ki je nekoč pripadal Mauritiusu, zdaj pa je pod upravo Velike Britanije, je greben Diego Garcia in na njem ameriško vojaško oporišče, ki je zelo pomembno za ZDA. Ker se Indija že dolgo pogaja o tem, da bi vzpostavila vojaška oporišča na Sejšelih, se mora Kitajska nujno pridružiti veliki igri in vsaj ne dopustiti, da bi Washington in New Delhi skupaj nadzirala Indijski ocean.
 

Strateška dvopomenskost

Tako bo tudi srečanje voditeljev članic združenja Brics tokrat videti kakor predstava nove »strateške dvopomenskosti«: v Johannesburgu bosta Kitajska in Indija del medcelinskega zavezništva proti ameriškemu protekcionizmu in nihče ne bo imel razloga, da ne bi verjel kitajskemu predsedniku, ko bo povedal indijskemu premieru Narendri Modiju, da je sodelovanje med azijskima velikanoma zdaj pomembnejše kakor kdaj prej; toda potem bo Xi skočil do Mauritiusa in prav tako nihče ne bo dvomil, da bo tu z novimi razvojnimi paketi potrdil, da namerava velika Kitajska dolgoročno ostati na majhnem otoku. Prav zato, da bi nasprotovala strateškim interesom Indije.

Združenju Brics letos predseduje Južna Afrika, zato so srečanje voditeljev držav članic načrtovali tako, da ga bodo združili s slavnostnim praznovanjem 100. obletnice rojstva Nelsona Mandele. Veliki Madiba se je rodil 18. julija, zato bo veliki jubilej svojevrsten moto zasedanja prihodnji teden. Tema srečanja voditeljev bo »Brics v Afriki: sodelovanje za vključujočo rast in skupno blaginjo v 4. industrijski revoluciji«, s čimer so pravzaprav hoteli sporočiti, kako pomembno je oblikovati vizijo odnosa med Bricsom in afriško celino.

Prav zato, ker bodo srečanje voditeljev Bricsa organizirali v senci ameriških obtožb proti Kitajski, si bo Xi v Senegalu in Ruandi ter nato v Južni Afriki in na Mauritiusu prizadeval pokazati, da obsežna kitajska navzočnost na tej celini ni neokolonializem, ampak da, nasprotno, azijska sila z navzočnostjo pomembno prispeva k temu, da Afrika zaseda opaznejše in pomembnejše mesto na svetovnem zemljevidu.
 

Nejasna slika

Če si podrobneje ogledamo, kako Kitajska »osvaja« črno celino, zagledamo nejasno sliko. Azijska sila je namreč tu hkrati rešiteljica in kolonizatorka. Toda skupina raziskovalcev s Šole za napredne mednarodne študije na univerzi Johns Hopkins je pred kratkim v poročilu pokazala, da ima kitajska navzočnost več pozitivnih kot negativnih posledic. Res je, pravijo, da je Kitajska afriškim državam od leta 2000 do 2015 posodila približno 100 milijard dolarjev in da so se mnoge med njimi močno zadolžile, vendar je treba na takšno stanje pogledati z drugega zornega kota: na celini, na kateri več kakor 600 milijonov ljudi nima elektrike, so 40 odstotkov kitajskih posojil namenili prav pridobivanju in prenosu električne energije, kar ne more biti slabo.



Nadaljnjih 30 odstotkov kitajskih posojil so namenili za posodobitev afriške prometne infrastrukture, in čeprav ne moremo zanikati, da so v nekaterih državah zaradi obojestranske korupcije zgradili letališča brez potnikov ali mostove, ki se končajo na praznih poljih, so z večino projektov postavili temelje za novo obdobje rasti.

Xi ne bo po naključju obiskal Senegala in Ruande pred srečanjem voditeljev Bricsa. V teh državah je Kitajska navzoča v novih okoliščinah, brez pohlepa po nafti in naravnih surovinah, zaradi česar ji pravijo sodobna kolonizatorka. Tu azijska sila odpira tovarne in omogoča storitve ter uporablja tukajšnje delavce, ki so precej cenejši od njenih, ter tako poskuša v teh državah spodbuditi takšno preobrazbo, kakršna se je začela na Kitajskem pred štirimi desetletji. Prav tu bi rad Peking pokazal, kdo bo nazadnje zmagovalec v novi hladni vojni: tisti, ki bo drugim prinesel največ koristnih sprememb.