Za uspeh v tujini so ključni novi znanci

»Kariera umetnikov v Venezueli ni posuta z rožicami, zato sem se šolala za inženirko,« svojo pot razlaga fotografinja in podjetnica Patricia Burmicky. Rojstno Venezuelo je za krajši čas zamenjala za Anglijo, s tem pa se je približala Sloveniji, ki jo je kot otrok pogosto obiskovala. Hčerka Slovenca zdaj že trinajsto leto živi v Velikem jabolku, kjer vodi šolo za fotografijo PhotoUno, ki je rezultat uspešnega povezovanja. Lani je začela še projekt The Woman I Will Become, ki spodbuja razvoj idej mladih deklet.



Za osebni uspeh je ključno, da si obdan z ljudmi, ki te podpirajo in so tudi sami zagnani pri tem, kar počnejo. Če se preseliš v tujino, je iskanje prave mreže ljudi še bolj pomembno, saj velik del poznanstev pustiš v domovini. Pomen mreženja in sklepanje novih prijateljstev v tujini je Patricia najbolj izkusila v New Yorku, kjer je prvotni status priseljenke spremenila v vizum slovenskega investitorja, s čimer si je zagotovila, da je v Združenih državah Amerike delala kot investitorka iz Slovenije.

Karierno pot Patricije zaznamuje prepletanje umetnosti, znanosti in podjetništva, kar je na koncu pripeljalo do zagona šole za fotografijo PhotoUno. Kot pravi, se je že od malega navduševala nad slikanjem z dedkom, obenem pa je pogosto fotografirala s fotoaparatom, ki ga je dobila v dar od babice iz Slovenije.

Želja po ustvarjanju in učenju je kasneje prerasla v podjetniško priložnost: »Od malega sem čutila željo po ustvarjanju. Fotografiranje in predajanje znanja izražata občutke moje duše in verjamem, da lahko s tem pustim pečat na tem svetu,« razlaga Venezuelka.


 

Od inženirstva do umetnosti

Potovanja in selitve so del Patricienega življenja že od zgodnje mladosti. Karibski Caracas je družina pri njenih štirih letih zamenjala za angleški London, kjer temperature niti poleti v povprečju ne presežejo 25 stopinj Celzija. Vreme zagotovo ni bila pretirana prednost takšne selitve, vseeno pa je bila menjava okolja koristna za učenje tujih jezikov in spoznavanje novih kultur, pojasnjuje Patricia. Potovanja je nadaljevala tudi ob študiju industrijskega inženiringa, med katerim je pogosto obiskala Slovenijo. Ob pogosti menjavi okolja in obiskovanju muzejev je ugotovila, da si želi postati umetnica: »Oba starša sta bila zdravnika, to je bil tudi dedek. Sama sem bila vedno navdušena nad znanostjo, pa vendar sem si želela postati umetnica in podjetnica.«

Sprememba se je zgodila leta 2008, ko se je preselila v New York in vpisala na Mednarodni center za fotografijo (International Center of Photography). Obiskovala je program kreativnih praks, v sklopu katerega je spoznala druge navdušence nad fotografijo: »Spoznala sem ljudi z vsega sveta, ki so bili navdušeni nad istim področjem kot jaz. Ob koncu programa sem bila ena od desetih nagrajenih študentov, za svoj zaključni projekt sem pridobila tudi štipendijo. Po opravljeni diplomi leta 2010 sem bila asistentka različnim profesorjem, hkrati sem pomagala v galeriji in delala kot fotografinja. Opravila sem tudi pripravništvo v studiu Mary Ellen Mark, fotografinje, ki je močno vplivala name. Vedela sem, da potrebujem izkušnje, zato sem iskala nova poznanstva v industriji fotografiranja,« svoje začetke opiše Patricia.



 

PhotoUno in prehod v podjetništvo

Šolanju, pripravništvu in delu so sledile prve ure učenja fotografiranja. Patricia je najprej ponujala zasebne učne ure, ki so kmalu prerasle v skupinske delavnice. Prva skupinska delavnica je bila razprodana zelo hitro, potekala je v prepoznavnem newyorškem Central Parku. Sledila je še delavnica na Brooklynskem mostu, ki je prav tako naletela na dober odziv.



Po uspešno izvedenih delavnicah na prostem je mož predlagal zagon šole fotografiranja: »Poudaril je, da ljudje fotografirajo z zelo dragimi fotoaparati. Če so pripravljeni veliko plačati za fotoaparat, bodo pripravljeni plačati tudi za ure fotografiranja. Njegov nasvet me je spodbudil, da sem začela iskati prostore, v katerih bi lahko vodila tečaje fotografije,« razlaga Patricia.

Med oblikovanjem šole za fotografijo PhotoUno in iskanjem primernih prostorov je združila dve področji: »Če sem želela ostati v New Yorku in učiti fotografijo, sem potrebovala dober poslovni model. V tem smislu sem združila dve področji, ki me zanimata – umetnost in podjetništvo. Ustvarila sem svoj prvi tečaj digitalnega fotografiranja, podrobnosti pa naknadno izpilila v sodelovanju s svojimi prijatelji,« opiše.


 

Podpora

Ključni pomen za uspeh Patricia pripiše ravno podpori znancev in poznanstvom, ki jih je pridobila med šolanjem. Kot zatrjuje, se je potrudila, da so ob njej ljudje, ki jo podpirajo. V veliko pomoč je bila mreža poznanstev iz mednarodnega centra za fotografijo, mnogi so celo učili v sklopu njene šole, s tem pa privabili nove učence. Zadnjih deset let je na lastni koži spoznala vrednost podpornega okolja, razlaga in dodaja: »Obdajali so me ljudje, ki so motivirani in zagnani na svojem področju. Od njih se lahko veliko naučiš.«

Na vprašanje, ali se je bilo težko privaditi na življenje v New Yorku, Patricia odgovarja, da so ji zelo koristila srečanja za ženske podjetnice. Po njenih besedah življenje v ZDA dopušča veliko mero raziskovanja svojih sanj: »Nikoli si nisem predstavljala, da bom ostala v New Yorku. Obstanek pa ni zgolj rezultat želje po ustanovitvi šole za fotografijo, temveč sem se v New Yorku počutila sprejeto, obenem sem napredovala tako profesionalno kot tudi osebnostno. Prehod je bil težak, a vendar sem se pri tem veliko naučila,« je jasna.


 

Vračanje okolju

Po desetih letih delovanja šole PhotoUno je Patricia lani sklenila, da zagrize v nov izziv, s katerim bi okolju vrnila dobre stvari, ki jih je sama izkoristila. V luči tega je ustvarila projekt Ženska, ki bom postala (The Woman I Will Become), katerega osrednji cilj je podpreti želje in ideje mladih deklet: »Projekt se osredotoča na ženske. Ženske, katerih ozadja se med seboj razlikujejo, imajo drugačne kariere ter različna interesna področja. Kot dekle sem bila navdušena nad ženskami, ki so svojo izobrazbo izkoristile za doseganje svojih sanj. Pri tem pa sem se zavedala, da vse ženske nimajo enakih možnosti, kar je prišlo še posebej do izraza v rojstni Venezueli,« projekt opiše Patricia.

Čeprav gre za osebni projekt, pri tem sodelujejo tudi druge uspešne ženske, ki so dejavne v New Yorku. Ženske v sklopu projekta delijo svoje zgodbe, hkrati pa v fotografskem studiu ustvarjajo fotoportret, v katerega vključijo elemente, ki sestavljajo njihov vsakdan, od dima do zvezd. »Proces je dinamičen, poln poskusov in napak, pa vendar vselej pripelje do primerne končne fotografije,« sklene.