Za Slovenijo brez drastičnih rezov pri koheziji

Bruselj – Če bo na koncu obveljal predlog evropske komisije, se bo Sloveniji uspelo ogniti drastičnim rezom pri kohezijskem denarju iz proračuna EU za obdobje 2021–2027, kakršni so grozili po prvih ocenah.

Na podlagi predloga izvedbenih aktov bi Slovenija dobila 3,07 milijarde evrov po cenah iz leta 2018 (3,46 milijarde po tekočih cenah, ki vključujejo prihodnjo inflacijo). To je okoli 9,5 odstotka odstotkov manj, kot je predvideno v sedemletnem proračunu za obdobje 2014–2020 (3,36 milijarde). Številke so skladne z zadnjimi bolj optimističnimi napovedmi, da bo rez manj kot desetodstoten. Prej je obstajala bojazen, da bo nova metodologija, ki bo v manjši meri kot doslej temeljila na merilu razvitosti regij, merjene v BDP, povzročila še globlje reze.
 

Varnostna mreža

Veljavna metoda dodeljevanja, poimenovana berlinska (sprejeta je bila med nemškim predsedovanjem EU leta 1999), bo nadgrajena. Po novem sistemu se vključujejo nova merila za dodeljevanje denarja v vse kategorije regij, da bi bilo bolj usklajeno s socialno-ekonomskim položajem na terenu. To so brezposelnost, nizka izobrazbena stopnja, podnebne spremembe. Merilo bo še sprejemanje in integracija migrantov. Evropska komisija predlaga varnostno mrežo, s katero naj bi se ognili naglemu znižanju dodeljenega denarja članicam.

Slovenska vlada najnovejše bruseljske predloge še proučuje. Ker je med obema regijama (Zahodna in Vzhodna Slovenija) precejšnja razlika v razvitosti, bosta v neenakem položaju. Poleg tega je za Slovenijo ob koheziji ključna še kmetijska politika. Izvedbeni akti zanjo bodo predstavljeni v petek.

Več nezadovoljstva bo najbrž v državah na vzhodu EU. Na udaru je Poljska, ki utegne ostati brez več kot petine (23 odstotkov) kohezijskega denarja. Visoki rezi bodo še v Estoniji, na Madžarskem, Češkem... Poljski premier Mateusz Morawiecki je že sporočil, da je za Varšavo to nesprejemljivo. Pritisk na Poljsko je še povezovanje spoštovanja načela pravne države s financiranjem iz EU. Tudi Nemčija naj bi izgubila 21 odstotkov kohezijskega denarja. Če ne bi sprejela množic migrantov, bi bili rezi še globlji. Sam okvir proračuna se sprejema s soglasjem.


 

Ni kazen

V evropski komisiji zavračajo trditve, da so napovedani rezi nekakšna kazen za Budimpešto in Varšavo. Zneski za regije so bili izračunani na podlagi objektivnih meril, je pojasnjevala evropska komisarka za regionalni razvoj Corina Crețu. Krčenje zneskov za nekdaj socialistične vzhodne članice je povezano s hitrejšo rastjo gospodarstev na vzhodu v zadnjem obdobju – napredovale so hitreje od povprečja v EU – kot tudi z drugačno metodologijo. Kljub temu je očitna politična kočljivost razmer.

Logika evropske komisije po trditvah komisarja za proračun Güntherja Oettingerja je, da pri kohezijski politiki za obdobje po letu 2020 »ne bi bilo prevelikih zmagovalcev in prevelikih poražencev«. Več kohezijskega denarja se bo začelo stekati v Grčijo, Italijo in Španijo. To so države, ki so imele v zadnjem desetletju slaba gospodarska gibanja, imajo veliko brezposelnih (predvsem mladih) in spopadati se morajo še s posledicami migracijske krize.
 
Po predlogu Bruslja bo za kohezijo 3,07 milijarde evrov ali okoli 9,5 odstotka manj, kot je predvideno v obdobju 2014–2020

Evropska komisija je tarča številnih kritik, da z računovodskimi zvijačami reze za kmetovalce in manj razvite regije predstavlja blažje, kot so v resnici. Komisar Oettinger je pred evropskimi parlamentarci pojasnjeval, da so iz primerjav s tekočim sedemletnim obdobjem (2014–2020) izvzeli izplačila za Britanijo. Če bi nato predvideno leto 2020 primerjali z letom 2021 kot prvim letom prihodnjega proračuna, bi po Oettingerjevih izračunih, denimo, kmetje dobili za 3,9 odstotka neposrednih plačil manj.

Evropski parlamentarci med drugim očitajo Oettingerju, da rezi pri kmetijstvu ne bodo znašali pet, ampak petnajst odstotkov. Tudi pri drugih področjih, recimo naložbah v raziskave, so očitki podobni. Predstavljanje predlogov je šele prva faza v sprejemanju večletnega proračunskega okvira EU. To je dolgotrajen proces, v katerem se države članice bojujejo za vsak evro in so še možni preobrati. Najverjetnejši scenarij bo sprejet šele po evropskih volitvah maja 2019 in oblikovanju nove evropske komisije.