Novi koronavirus je človeštvo v marsičem vrnil desetletja, če ne kar stoletja v preteklost. Pa vendar je izhod iz te krize v visoki tehnologiji 21. stoletja. Zlasti azijske sile so hitro našle rešitve v prihodnosti.

Ne gre zgolj za robote, ki okuženim bolnikom jemljejo vzorce za testiranje, merijo temperaturo ali raznašajo obroke hrane. Govorimo o sistemih, ki poskušajo vzpostaviti nadzor nad virusom, s tem pa tudi nad ljudmi, ki ga prenašajo. Kmalu zatem, ko je bilo jasno, da bo koronavirus dolgo neželeni gost v vseh delih sveta, so Južni Korejci in Kitajci razvili aplikacije za mobilne telefone, s katerimi je mogoče olajšati življenje v posebnih razmerah.



V Pekingu so, denimo, ustvarili aplikaciji beijing cares in beijing health buddy, s katero posamezniki v karanteni vsak dan vpišejo temperaturo in zdravstveno stanje, aplikacija pa pokaže »zdrav status«. Uporabnik lahko nato prek mobilnega telefona vstopi v zaščitene prostore, v katerih je na vhodu nameščen elektronski nadzor.
 

Južnokorejski model

Južna Koreja je naredila še korak naprej. Njeno ministrstvo za notranje zadeve je ustvarilo aplikacijo, ki posameznikom v karanteni omogoča, da ostanejo v stiku s centri za evidenco širjenja koronavirusa. S pomočjo GPS, kreditnih kartic in tehnologije za prepoznavanje obraza so se mobilni telefoni spremenili v sredstva za spremljanje tistih, ki ne bi smeli priti v stik z drugimi.

Ker se je v državni banki podatkov nakopičilo dovolj gradiva o gibanju okuženih, so 11. februarja dali v uporabo še aplikacijo Co100, ki opozori uporabnika, če se na manj kot 100 metrov približa kraju, kjer je bila pred kratkim oseba, okužena z virusom.



Tukaj je še spletna stran Coronamap, ki prikazuje gibanje okuženih, in čeprav je bilo slišati tudi očitke, da z vsem tem zlorabljajo diskretnost, so ustvarjalci aplikacije na to odgovorili, da uporabnikom ne razkrivajo imen in priimkov obolelih, temveč zgolj njihov spol in starost.

Južnokorejsko ministrstvo za znanost, ministrstvo za infrastrukturo in promet ter nacionalni center za nadzor in preprečevanje bolezni so epidemijo celo izrabili za to, da so preverili tehnološke sisteme »pametnih mest«, ki so že nekaj časa v procesu razvoja. »Določeni podatki« posameznikov, pri katerih so potrdili okužbo s koronavirusom, so tako vključeni v analizo, namenjeno zdravstvenim raziskovalcem.

Na podlagi tega je zlahka mogoče izslediti tudi virus, kar je za zdaj zadosten razlog za obstoj takšnih sistemov. Veliko vprašanje je, za kaj bodo te sisteme uporabljali, ko se bo epidemija končala, vendar je strah pred vrnitvijo okužbe ali pojavom novega mikroba še vedno dober izgovor za nadaljevanje spremljanja »sumljivih«.
 

Poudarek na transparentnosti

Medtem ko se tehnološke sile trenutno uigravajo v tem, kako na hitro mobilizirati izhodišča množičnih podatkov, ostaja vprašanje meje, do katere je te podatke mogoče uporabljati, ne da bi pri tem posegali v človekove pravice, daleč na obrobju.

Azijske države z demokratično ureditvijo, kot je Južna Koreja, poudarjajo »transparentnost« kot svojevrstno obrambo pred zlorabo, medtem ko je Kitajska za najvišji kriterij v boju proti epidemiji določila »pragmatičnost«, tako da se bo težko upreti brisanju tankih meja, ki ločujejo policijski nadzor in željo po ozdravitvi človeštva.

Kje bodo končali trije osnovni kriteriji v spremljanju ljudi – zakonitost, proporcionalnost in nuja –, se bomo pogovarjali po zmagi nad virusom, ki mu je vseeno, v kakšni družbeni ureditvi živijo njegove žrtve.