Xi Jinpingova cesarska pot na jug

Ko je Deng Xiaoping spoznal, da po pokolu na Trgu nebeškega miru, ki se je zgodil junija 1989, propada njegova vizija reform in odpiranja proti svetu, se je februarja 1992 napotil na turnejo po južnih mestih, od katerih so pričakovali, da bodo prevzela nase največji del velikega projekta kitajske preobrazbe. To njegovo potovanje so pomenljivo poimenovali »nan-xun«, kar v prevodu pomeni cesarska pot na jug.

Deng je takrat izjavil, da se bo Kitajska še bolj odprla za tuji kapital in blago, in se kot resnični cesar zavzel za program korenitih gospodarskih reform. Takrat se je začelo tisto, kar se je do zdaj imenovalo »kitajski čudež«.



Včeraj se je podal na svojo »cesarsko pot na jug« kitajski predsednik Xi Jinping. Pred nekaj tisoč udeleženci foruma za Azijo je v letovišču Boao na južnem otoku Hainan govoril o še večjem odpiranju Kitajske proti svetu, o nadaljevanju globalizacije pod kitajskim vodstvom, o še privlačnejšem investicijskem ozračju, seveda pa tudi proti protekcionizmu in »miselnosti hladne vojne«. Ni mu bilo treba posebej pojasnjevati, na koga se to nanaša. Jasno je bilo, da govori o ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu, čigar grožnje s trgovinsko vojno ima Xi za neprimerno obračanje kazalcev v nasprotni smeri.

»Človeštvo je pred veliko izbiro: naj se odpre ali zapre, naj gre naprej ali nazaj,« je dejal Xi. »Vendar gredo v današnjem svetu težnje po miru in sodelovanju naprej, medtem ko je igra z ničelnim izidom že zdavnaj preživeta.« Poiskati je treba novo pot, je dodal Xi, na kateri bodo vsi zmagovali.

Vlagateljem je zaigralo srce

Čudovito. Vrednosti na svetovnih borzah so se, ko je kitajski predsednik napovedal znižanje uvoznih carin na avtomobile in zakonskih ovir za finančne hiše in zavarovalnice, v hipu zvišale, vlagateljem pa je zaigralo srce, ko je Xi mimogrede omenil možnost, da bodo lahko tuji proizvajalci stoodstotni lastniki proizvodnih podjetij na kitajskih tleh. Xijev govor so vsi nestrpno pričakovali kot nekakšen kažipot iz napetosti, ki je nastala zaradi carinskega obračunavanja med Washingtonom in Pekingom. Takoj ko je bilo iz Boaa slišati spravljive tone, so se odzvali pozitivno tudi kapitalski trgi.

Toda analitiki so nemudoma začeli postavljati podvprašanja. Kdaj bo uresničeno vse, kar je naštel kitajski predsednik? Bo bolj strpen do svobode, kot so bili njegovi predhodniki?

Isti stavek – »kitajska vrata se ne bodo zaprla, ampak se bodo odprla še bolj na široko« – je odigral ključno vlogo pred 26 leti, ko ga je izgovoril Deng, a zdaj se od Xija pričakuje, da bo nemudoma pokazal, kako namerava vse to izpeljati. Če bo vse skupaj zgolj izražanje nove globalistične propagande, bo prvi, ki bo izgubil potrpljenje, prav Donald Trump. Nekateri analitiki so namreč opazili, da Kitajska odpira sektorje, v katerih že ima tolikšno prednost pred tujimi partnerji, da vse skupaj spominja na nogometno tekmo, v kateri azijska velesila vodi z 10 : 0, zdaj pa se je v 89. minuti odločila z igrišča umakniti vratarja.

»Ko v ZDA uvozimo avtomobil iz Kitajske, je treba zanj plačati 2,5-odstotno carino,« je v ponedeljek tvitnil Trump. »Ko pošljemo avtomobil iz ZDA na Kitajsko, pa je carina 25-odstotna. Se vam zdi to poštena trgovina? Ne, to je BEDASTA TRGOVINA – ki traja dolga leta!« Zaradi tega so Xijevo napoved znižanja carin na uvožene avtomobile označili za gasilski ukrep za preprečitev požara med največjima gospodarskima silama na svetu. Zdaj je seveda vprašanje, kako se bodo v celotno zgodbo umestili ostali.

Med udeleženci foruma v Boau sta bila tudi nizozemski premier Mark Rutte in avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen. V ­dvostranskih srečanjih, ki sta jih pred odhodom na otok Hainan imela v Pekingu, sta se Xi in Van der Bellen dogovorila, da bosta »vzpostavila strateško partnerstvo«. Čeprav gre za razmeroma majhnega igralca iz evropske ekipe, je treba povedati, da dosega Avstrija zavidanja vredne rezultate že zato, ker na Kitajsko izvozi za 4,4 milijarde dolarjev blaga, njen primanjkljaj s to državo pa znaša 1,4 milijarde dolarjev.

Skok v valove globalizacije

Xi Jinping se je potrudil, da je njegov avstrijski kolega prišel na forum s širokim nasmehom na obrazu in z novimi poslovnimi sporazumi, vrednimi 1,5 milijarde evrov. Hkrati je bilo to sporočilo vsem preostalim članicam Evropske unije: zdaj je priložnost, da zgrabijo za roko veliko Kitajsko in skočijo v valove globalizacije, odpihnejo grožnje protekcionizma in jasno pokažejo Trumpu, da lahko nov hraber svet deluje tudi brez ZDA.

Ko so zadonele vojne trobente med Pekingom in Washingtonom, se je EU znašla med Kitajsko in ZDA, tako da še vedno ni jasno, ali bo vsaj delno postala kolateralna škoda trgovinske vojne. Podpredsednika evropske komisije Jyrki Katainen in Valdis Dombrovskis sta prejšnji konec tedna v intervjuju na Bloombergovi televiziji poudarila, da se EU ne bi smela dobrikati nobeni strani, čeprav je, kot je dejal Katainen, »prav, da Trump vztraja pri recipročnosti kot temeljnem načelu trgovine«. Vendar tega cilja ne bi smeli izsiljevati z grobimi ukrepi, saj je uravnoteženje izmenjave mogoče doseči zgolj s potrpljenjem in dolgoročnim usklajevanjem interesov.

Jasno je, da bo Kitajska v tem težkem trenutku preverila Evropejce. Vprašanje je, ali bo Xijeva cesarska pot na jug spremenila Hainan, ki se je kljub prizadevanjem Deng Xiaopinga, da bi iz njega ustvaril novega gospodarskega tigra, po stopnji gospodarske rasti lani znašel na 22. mestu med 31 kitajskimi provincami. Še pomembnejše je vprašanje, koliko resničnih sprememb se bo začelo na tem otoku, ki bi lahko vplivale na kitajsko gospodarsko strukturo. Največja dilema, ki ostaja tudi v prihodnje, je, koliko reform lahko izvede Kitajska, ne da bi se karkoli spremenilo okoli Trga nebeškega miru, ki je srce politične ureditve azijske države. Vprašanje opredeljenosti za globalizacijo tako tudi v kitajskem primeru ostaja stvar notranjega metabolizma. Vse je odvisno od tega, koliko je mogoče prebaviti.