Ko se je po 87 dnevih obleganja Vukovarja, zgodovinsko in strateško pomembnega mesta ob meji Hrvaške s Srbijo, 18. novembra 1991 bitka končala, od mesta praktično ni ostalo nič. A se je v naslednjih desetletjih počasi in tiho pobralo. Danes je v Vukovarju živahno, meščani pa si prizadevajo, da ga ne bi poznali le po vojnih dogodkih.

Hrvaški novinarji sicer pišejo, da je mesto prazno, celo mrtvo, da ni dobrih služb in kulturnih dogodkov, a število turistov in sama turistična ponudba, pa tudi zmanjšanje brezposelnosti, vzdušje v mestu in njegovi okolici neobremenjenemu obiskovalcu slikajo drugačno, pokončno podobo evropskega mesta z bogato zgodovinsko, kulturno in etnološko-gastronomsko ponudbo.

Stavbe in hiše so obnovljene. Država je v obnovo vložila 1,2 milijarde evrov, samo od leta 2014 do leta 2021 583 milijonov evrov, kot izhaja iz podatkov Načrta razvoja Vukovarja. Mesto je dobilo tudi svojo univerzo, ki nosi ime po znanstveniku in kemiku Lavoslavu Ružički, ki je bil prvi hrvaški Nobelov nagrajenec.

Vučedolska golobica je tudi simbol mesta. FOTO: Turistična skupnost Vukovarja

Leta 2019 so obnovili tudi simbol upora med obleganjem, skoraj 50 metrov visok vodni stolp. Samo prvo leto se je nanj povzpelo 80.000 obiskovalcev. Tukaj je tudi eden izmed petih muzejev na Hrvaškem, muzej vučedolske kulture. Tukaj so leta 1938 našli keramično posodo, tako imenovano vučedolsko golobico, ki je tudi simbol mesta. Pa tudi Orion iz Vučedola, ki, kot trdijo v muzeju, velja za najstarejši koledar v Evropi. V bližini je naravni park Kopački rit, vinorodno območje Iloka je z vinsko kletjo Iločki Podrumi najpogosteje nagrajena vinska klet na Hvraškem.

Rečna luka Vukovar

Pristanišče Vukovar je eno od štirih hrvaških mednarodnih rečnih pristanišč, edino (ki deluje vseh 365 dni v letu) na plovni poti reke Donave, ki je ena najpomembnejših evropskih plovnih poti. Vodna pot Ren–Majna–Donava, po kateri poteka pomemben del znotraj evropskega prometa, daje pristanišču izjemen pomen, ne le gospodarskostrateški, ampak tudi turistični. Do konca leta 2022 (ko je bil turistični obisk še vedno skoraj trikrat manjši kot pred epidemijo) je na rečnih križarkah Vukovar obiskalo 32.000 turističnih potnikov.

Bogata vinska in gastronomska ponudba obiskovalcev ne pusti ravnodušnih. FOTO: Danijel Soldo

Porast se je začel z izgradnjo dveh potniških pomolov v Vukovarju in Iloki. Predvidena je tudi izgradnja potniškega pomola za manjše čolne in jahte na območju lokacije Vučedola v Vukovarju, v sklopu projekta Arheološki park Vučedol. V pripravi je tudi projektni načrt za izgradnjo vertikalnega nasipa, kjer je načrtovana gradnja 300 metrov dolge nove vertikalne obale s spremljajočo infrastrukturo. Po podatkih pristaniške uprave za leto 2021 največ turistov prihaja iz ZDA, skoraj polovica, deset odstotkov iz Velike Britanije, sedem odstotkov iz Kanade, Francije in Nemčije, ter pet odstotkov iz Avstralije.

Na območju Vukovarja so številna arheološka najdišča, ki izvirajo iz bronaste dobe ter zgodnje in mlajše železne dobe in nam pripovedujejo o življenju Ilirov in Keltov. Rimska civilizacija je na tem območju prinesla izboljšanje kmetijstva: izsušili so močvirja in zasadili prve vinograde. Vinogradi bogato obrodijo tudi danes in si pridobivajo vedno večjo veljavo na vinskem zemljevidu.

Po propadu rimskega cesarstva je območje med rekama Donavo in Savo postalo prizorišče velikih spopadov in interesov močnih držav tistega časa. Takrat so začeli to območje naseljevati Hrvati. Leta 1231 je Vukovar kot eno od prvih mest v državi dobil status svobodnega kraljevega mesta. Ohranjeni dokumenti omenjajo Vukovar v začetku 13. stoletja pod imenom »Volko«, »Hod«, »Wolkow« in končno pod hrvaškim imenom »Vukovo«. Od 14. stoletja naprej se pogosteje uporablja bolj madžarska različica imena Vukovar, kajti var, ki so ga Madžari dodali, pomeni mesto. Vukovar je nato postal središče velike Vukovarske županije, ki je obsegala območje med Donavo in Savo.

Dvorec Eltz, Vukovar FOTO: Zvonimir Tanocki

Družina Eltz

Po otomanski prevladi (16. in 17. stoletje) so velik del vukovarskega območja kupili nemški grofje Eltz, ki so v naslednjih dveh stoletjih pomembno vplivali na gospodarsko in kulturno življenje mesta. Kot pojasni turistični vodnik mesta Dubravko Žuvić, »so bili v družini Eltz očarani nad bogastvom tukajšnjih gozdov, polnih divjadi, predvsem divjih svinj, za to pa so zagotovo zaslužni Turki, ki ne jedo svinjskega mesa.« Družina Eltz si je kraj izbrala za stalno domovanje. Zgradili so si dvorec Eltz (upodobljen je bil tudi na hrbtni strani hrvaškega bankovca za 20 kun), kjer je družina živela vse do začetka druge svetovne vojne, ko je sprevidela, da bo Nemčija poražena in da bo komunizem prevzel oblast.

»V strahu pred komunizmom se vrnejo v Nemčijo. Vse, kar so lahko, so odnesli. Dvorec je nacionaliziran in od leta 1960 je tukaj muzej mesta Vukovar. V hrvaški osamosvojitveni vojni leta 1991 je bil dvorec popolnoma uničen. Po letu 1998 so ga obnovili in vrnil potomcem družine Eltz. Družina Eltz se je dvorcu odrekla in ga dala mestu, a le, če bo v njem muzej.« Z družino Eltz ima država Hrvaška odprtih še kar nekaj denacionalizacijskih zadev, predvsem na področju lastništva gozdov.« Eltzevi so bili tudi aktivni v hrvaški politiki devetdesetih let. Jakob Eltz Vukovarski, ki se je leta 1991 vrnil na Hrvaško, je bil dva mandata v saboru. Njegov najmlajši sin Georg Eltz Vukovarski je danes največji zasebni lastnik Valamar hotelov ob jadranski obali in je tudi njihov soustanovitelj.

Leta 2019 so obnovili tudi simbol upora med obleganjem, skoraj 50 metrov visok vodni stolp. Samo prvo leto se je nanj povzpelo 80.000 obiskovalcev. FOTO: Foto Wikipedija

Po drugi svetovni vojni se je Vukovar razvil v močno središče tekstilne in živilske industrije in postal eno najrazvitejših mest v nekdanji Jugoslaviji. Tu je imelo svoj glavni obrat znamenito podjetje Borovo, ki je v zlatih časih zaposlovalo 22 tisoč ljudi, tu je bil Vuteks, Vupik, največja rečna luka, na stotine malih obrtnikov in podjetnikov. Mesto je imelo tudi štiri muzeje, ki so bili med vojno vsi izropani, umetnine pa se še danes pojavljajo na umetniških dražbah v Nemčiji in drugod. Dominantna slogovna plast v zgodovinskem Vukovarju je barok s številnimi arhitekturnimi spomeniki.

Danes v hišah v starem mestnem jedru najdemo butične trgovinice z lokalno gastronomsko ponudbo, moderne restavracije in bare. Vukovar vsakodnevno obiskujejo tisti, ki so iz njega zbežali in si življenje ustvarili na tujem. Danes štiridesetletniki so kot otroci izgubili starše in sorodnike in danes jih je videti, kako se vračajo in svojim otrokom s solzami v očeh pripovedujejo o mestu, kakršno je nekoč bilo.

Delov novinar Vili Einspieler je leta 1992, ko je obiskal Vukovar, zapisal: »Želja po življenju ima večjo moč, kot si običajno mislimo, zdržati in preživeti je mogoče tudi med temi ruševinami zla.« Vukovar danes, 30 let po članku kolega, dokazuje, da je mogoče ne le preživeti, ampak tudi na novo zaživeti.