Mathias Énard: Vojna ni Evrope nikoli zapustila

Ko je francoski pisatelj in Goncourtov nagrajenec za mojstrovino Kompas (Boussole, Actes Sud, 2015) Mathias Énard leta 2017 gostoval na festivalu Fabula – ob tisti priložnosti je v slovenščini izšel Alkohol in nostalgija –, je za Delo dejal, da piše počasi in nov roman izda na tri leta. Po njegovi bibliografiji sodeč ni kaj dosti udaril mimo – to med drugim velja za Déserter z letnico 2023.

Déserter je preplet dveh pripovedi oziroma, kot je dejal Mathias Énard, sta to »dva romana v enem oziroma dve zgodbi v enem romanu«. Nastajati je začel že pred tremi, štirimi leti, ko se je prek gradnje fiktivnega lika vzhodnonemškega matematika, specialista za algebro Paula Heudeberja poglabljal v pred- in povojno zgodovino (vzhodne) Nemčije. Potem pa je 24. februarja 2022 Rusija napadla Ukrajino in roman, ki ga pri založbi Actes Sud opisujejo kot živega, strnjenega, napetega, je dobil povsem novo dimenzijo.

Nazaj v Sredozemlje

»Konflikt je 24. februarja 2022 močno posegel v moje načrte. Roman, ki sem si ga zamislil, ni več mogel biti takšen, kot je bil. Obujanje diskurza – nacisti, denacifikacija – je štirideseta leta prejšnjega stoletja prestavilo v današnji čas. Rusija je sprejela svoj imperializem. Ponašala se je s svojim nasiljem. V Evropo so se vrnili odtenki devetdesetih let (zima, kri, ogenj). Sovjetski tanki T72, te ploščate zelene škatle, ki smo jih videli na zapuščenih koruznih poljih Panonije, ko so streljali na Vukovar, so se valili proti Odesi, njihove posadke, ruski vojaki, mlajši od dvajset let, so ujeti v oklep v trojicah zgorevali živi, potem ko je raketa javelin razkosala njihov tank kot ptičjo glavo, ki jo odtrgaš z zobmi. Skozi drevesa smo spet videli živali – prašiče, pse –, sprehajale so se po naših zaslonih, pogosto grozljivo pohabljene, preden so jih do smrti pokončali z bajoneti. Odeso, Aleksandrijo ob Črnem morju, je čakala enaka usoda kot Sarajevo,« je v zapisu pojasnil pisatelj in dodal, da je, ko so se mu ob tem kopičile tesnoba in nočne more, razumel, da se mora znova potopiti v »svoje vojne travme, svoje obsesije«.

Vse velike religije verjamejo v istega boga

Tako kot je v Coni zagonetno in tako rekoč v eni povedi skozi tok zavesti pripovedovalca, francosko-hrvaškega nekdanjega vojaka, ki z vlakom potuje iz Milana v Rim, da bi dostavil zaupne dokumente, izpisal zgodovino vseh vojn, ki jih je videlo Sredozemlje, je na to območje postavil tudi prvo pripovedno nit romana Déserter: nekje sredi Sredozemlja ob nekem času neki vojak zapušča neko vojno. Ničesar več ne izda, nič ni natančno določeno. Vojak, dezerter, po razgibani sredozemski pokrajini hodi proč od vojne, še vedno s puško v roki, a z veliko željo in namenom, da odvrže nasilje, se otrese vojne in vsega, s čimer ga je zaznamovala. Ko tako hodi, trči ob svoje otroštvo: zateče se v osamljeno kočo, kjer je nekoč preživljal čas z očetom. Tja se zateče tudi begunka z oslom in srečanje z njo v njem vzbudi mnoga vprašanja.

FOTO: promocijsko gradivo/Actes Sud

Na obeh straneh vojne in nasilja

Ob tem Énard plete zgodbo o omenjenem izmišljenem matematiku Paulu Heudeberju. Na križarki na reki Havel v okolici Berlina poteka konferenca v njegov spomin, ko v ZDA padeta dvojčka (Twin Towers), pa je odpovedana. Če smo mislili, da sta padec Berlinskega zidu in razpad Sovjetske zveze pomenila konec velikih zgodb, pravi Énard, se je z 11. septembrom, dnem, ko »so kapitalizem napadli z njegovimi lastnimi proizvodi«, začelo 21. stoletje. Dvajseto stoletje in nasilje, proti kateremu sta se vsak na svoj način na obeh straneh meje, ki je ločevala Nemčijo, borila Heudeber, zapriseženi socialist, in njegova žena, ter njuno ljubezensko zgodbo popisuje skozi pripoved njune hčerke Irine.

O 20. stoletju si je že dolgo želel pisati, je dejal avtor, poleg tega ga fascinirajo matematiki iz tega obdobja (Heudeber je skupek več njih), ta znanost pa ima po njegovem veliko skupnega tudi z literaturo. Ko je Rusija napadla Ukrajino, pa se mu je zdelo pomembno ponazoriti, da vojna, čeprav se je otepamo in radi verjamemo, da smo z njo opravili, pravzaprav niti Evrope ni nikoli zapustila. Dezerter, o katerem piše, pravi, je tako kot Evropa: po eni strani se želi vojne in nasilja ogniti, po drugi pa ga vedno spremljata. In tudi: po eni strani smo žrtve tega, po drugi pa v to vpleteni. V romanu Déserter naposled razkrije, kako sta zgodba vzhodnonemškega matematika in dezerterja sredi Sredozemlja povezani, s tem pa, kot so zapisali pri založbi Actes Sud, »obravnava, kako vojna vpliva na najintimnejše vidike našega življenja«.

Po naših informacijah naj bi prevod romana v slovenščino v prihodnjih nekaj letih izšel pri Mladinski knjigi; zanj bo poskrbela Suzana Koncut, ki je za prevod Kompasa leta 2018 prejela Nodierevo nagrado. Za zdaj lahko v slovenščini beremo še Énardova dela Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih (eBesede, 2016, prevedla Živa Čebulj), Alkohol in nostalgija (Beletrina, 2017, prevedla Janina Kos) in Cona (Mladinska knjiga, 2019, prevedla Suzana Koncut).