Vse več zahtev po radikalnejših ukrepih

Poltretji mesec po tem, ko je prvi mož venezuelskega državnega zbora Juan Guaidó prisegel kot prehodni venezuelski predsednik, je politični boj v tej karibski državi v pat položaju. Režim Nicolása Madura je resda oslabljen, vendar notranji in zunanji ekonomski ter diplomatski pritiski opozicije niso približali razpisu svobodnih in demokratičnih volitev. Venezuelsko politično krajino je v pogovoru za Delo analiziral Benigno Alarcón, direktor centra za politične in vladne študije na Katoliški univerzi Andrés Bello v Caracasu.
 

Kakšno je trenutno razmerje moči v Venezueli?

Madurov režim je brez dvoma potisnjen v kot. Res je tudi, da se je v opoziciji pojavil dvom – zaradi česar je gibanje zastalo –, ki se je razblinil z mobilizacijami 6. aprila. Odziv je bil popolnoma drugačen kot še teden dni prej. Lahko bi rekli, da je to bil preporod opozicijskih shodov. Osrednji je potekal v Caracasu, protestniki pa so se v veliko večjem številu zbrali tudi drugod po državi.
 

Se je zadnje čase javno mnenje spremenilo?

Menim, da ne. Guaidója neposredno podpira okoli 60 odstotkov Venezuelcev. Lahko sklepamo, da ima podporo ljudi, ki glasujejo za opozicijske stranke, in dela tistih, ki se ne poistovetijo z nobeno izmed teh. Ob tem okoli 80 odstotkov Venezuelcev zahteva konec Madurove oblasti.

Med ljudmi je veliko tesnobe in brezupa, saj hočejo takojšnje rezultate, a sprememb ni mogoče doseči od danes do jutri. Seveda bi to lahko oslabilo Guaidójevo podporo, a za zdaj je ni. Še vedno obstajajo pričakovanja, da se lahko stvari spremenijo.


 

Madurov režim je pred časom prepovedal Guaidóju opravljanje javne funkcije, mu vzel poslansko imuniteto in zaprl Roberta Marrera, vodjo njegovega kabineta. Kako vpliva na opozicijo čedalje večja vladna represija?

Prisoten je strah, da se bo preganjanje stopnjevalo, a na [politično] dinamiko to za zdaj ni vplivalo. Prav tako ni omajalo podpore [opoziciji]. Nasprotno, naraščajoča represija povečuje empatijo in bi lahko pripomogla k večji priljubljenosti. Na drugi strani se pojavljajo ugibanja o aretaciji Guaidója, zaradi česar del mednarodne skupnosti – tako ZDA kot Evropa – grozi s sankcijami in drugimi pritiski. Poleg tega represija ni odvrnila ljudi od protestov.
 

Veliko socialno in humanitarno krizo so še povečali dolgi in razsežni električni mrki, močno okrnjena je tudi preskrba z vodo. Kako to odseva v vsakdanjem življenju Venezuelcev?

Sem eden izmed tistih, ki so jo dobro odnesli, saj sem vedno imel dostop do vode, seveda pa v času mrkov nisem imel elektrike. Dobršen del Venezuelcev je bil še pred kratkim brez nje. Pri nekaterih šele zdaj – po treh tednih brez vode – ponovno vzpostavljajo rednejšo preskrbo. Situacija je zapletena in negotova, prerasla je v boj za preživetje. Ljudje si velik del dneva prizadevajo dobiti tako osnovne dobrine, kot je voda. Vse to je zamudno in zmanjšuje produktivnost. Česa podobnega v Venezueli še nismo doživeli.
 

Kako lahko to vpliva na politično krizo?

Kar zadeva javno mnenje, je odgovornost na strani vlade. Ljudje ne sprejmejo [vladne razlage], da so za električne mrke odgovorni opozicija in njeni tuji zavezniki. Tovrstni diskurz ni kredibilen. Na drugi strani [električni mrki] omejujejo in paralizirajo opozicijske akcije, kot so protesti, saj morajo ljudje najprej zadovoljiti osnovne potrebe – kljub nezadovoljstvu in obtožbam na račun vlade.


 

Ključno vlogo v morebitni tranziciji imajo oborožene sile. Njihova vrhuška še naprej ostaja zvesta Madurovemu režimu. Zdi se, da stalne manifestacije, mednarodni ekonomski in diplomatski pritiski ter ponujena amnestija ne delujejo. Kaj še ostane opoziciji?

Ti ukrepi nimajo čudežne moči. Potreben je čas. Menim, da je v vseh državnih sektorjih, tudi tistih, ki podpirajo vlado, čedalje več nezadovoljstva. Čeprav ukrepi niso privedli do takojšnjega zloma oziroma fragmentacije [režima], so razmere za vlado vedno bolj zapletene. Zmožnost tranzicije je povezana s kombinacijo zunanjih in notranjih pritiskov. Seveda lahko vlada pri tem veliko izgubi. Čutijo, da je njihova varnost odvisna od ohranjanja oblasti, zato se je še bolj oklepajo. Če pa ima ohranjanje oblasti s silo višjo ceno od iskanja izhoda s pogajanji, se odprejo možnosti za pogovore in iskanje rešitev. Takšen scenarij je mogoč, ni pa edini. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v drugih državah.

Mislim, da je venezuelska vlada pripravljena uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, da bi se obdržala na oblasti. Njeni zgledi so Sirija – seveda v manj skrajnih razsežnostih –, Zimbabve, kjer se kljub pritiskom oblast ni zamenjala, in Kuba, ki še naprej svetuje venezuelski vladi.
 

Se še krepijo zahteve po radikalnejših ukrepih, celo zunanji vojaški intervenciji?

Da, ljudje so obupani. Hočejo radikalnejše ukrepe, ki bi vodili v menjavo oblasti.

Kako pomembni sta za Madurov režim Rusija in Kitajska?

V Venezuelo sta pripeljali opremo, ki je ponavadi ne uporabijo proti ljudem. Ti manevri imajo predvsem simbolni pomen. So nekakšno Madurovo sporočilo lastnim oboroženim silam, da vlada ni sama in da morda ne bo izgubila oblasti, saj ima pomembne mednarodne zaveznike. So tudi sporočilo ZDA in drugim, ki izvajajo pritiske na Madurovo garnituro.
 

V enem od zadnjih prispevkov ste zapisali, da o prihodnosti države ne odločajo tuje sile, ampak Venezuelci.

Čeprav je država pomembna figura v geopolitični igri, na koncu prevlada notranja igra. Menim, da so državljani pripravljeni narediti skoraj vse za tisto, o čemer imajo občutek, da služi namenu. Res pa je, da lahko to vodi v nevarno zaostrovanje konflikta, ki si ga nihče z občutkom za odgovornost ne želi.


 

Torej menite, da obstaja možnost državljanske vojne?

Menim, da smo še daleč od te možnosti, a kljub temu tega scenarija ni mogoče izključiti. Po naših raziskavah delež ljudi, ki bi se bili pripravljeni oborožiti za sodelovanje v vojni, občutno raste.
 

Na obeh straneh?

Spremljali smo predvsem opozicijo, saj je bila druga stran vedno oborožena. Med opozicijo je bila pred tem stopnja pripravljenosti za oboroževanje zelo majhna, okoli triodstotna, novembra pa je zrasla na 17 odstotkov.
 

Notranji konflikt omenjate kot manj verjetno možnost. Kakšen razvoj politične krize se vam trenutno zdi najverjetnejši v naslednjih tednih ali mesecih?

Vidim dve možnosti. Prva je status quo, pri čemer določen del vlade računa na to, da se bo Guaidójeva mobilizacija izčrpala, v nasprotnem primeru bodo krepili represijo. Drugi je menjava v vladi, če bodo nekateri akterji ocenili, da se je za obstanek na oblasti treba odreči Maduru – z dogovorom ali na silo. Nekaj podobnega se je zgodilo v Zimbabveju. To je lahko pot do pogajanj.