Vse bliže odkritemu spopadu med Izraelom in Iranom

Vzhodna Guta in »enklava« Duma, kjer je sirski režim še vedno nedokazano uporabil kemično orožje, sta padli. Več kot sto manevrirnih raket, ki jih je Donald Trump skupaj z Britanci in Francozi »kaznovalno« izstrelil na domnevne sirske kemične obrate, pa ni imelo tako rekoč nobenega učinka.

Zahod, ki je s tem napadom v resnici zdravil predvsem svoje travme v brutalno krvavi sirski vojni, ta je spomladi tudi zaradi zahodnih držav vstopila že v osmo leto, je napadu družno aplavdiral. V resnici pa je bila maščevalna akcija, kot je v Spieglovi kolumni zapisal Jakob Augstein, povsem »napačna, zaman in zlagana«. Napačna zato, ker je mednarodno pravo dodatno oslabila, namesto da bi ga okrepila, zaman, ker ni niti za kanček spremenila razmer v Siriji, in zlagana, ker je Zahod z njo zgolj poskušal prikriti svojo nesposobnost in krivdo za dogajanje v povsem razsuti državi.

Opogumljeni Bašar al Asad

Čeprav je bil napad, pri katerem so Trumpovi generali skrbno pazili, da ne bi zadeli nobenega preveč občutljivega cilja, usmerjen predvsem proti sirskemu diktatorju Asadu, je že mogoče reči, da je kvečjemu okrepil njegov režim. To se po zmagi Asadove vojske v Vzhodni Guti, ki je bila nekoč oporišče protirežimskih upornikov pred vrati Damaska, že kaže tudi v okrepljenih poskusih režimskih sil, da bi si po novem podredile tudi severozahodno provinco Idlib ob meji s Turčijo, kamor se je iz Gute menda zateklo precej upornikov.

Zasedbo relativno velike province, za kar se po trditvah opazovalcev menda odločno zavzema tudi iransko vodstvo po nasvetih nekdanjega zunanjega ministra Alija Akbarja Velajatija, ki je vplivni svetovalec iranskega verskega voditelja ajatole Alija Kameneja, po mnenju vojaških strokovnjakov ne bo ravno preprosta. Po eni strani zaradi bližine Turčije, ki v Idlibu velja za zaščitnico uporniške Svobodne sirske vojske (FSA), predvsem pa zaradi vseh drugih konfliktov, tudi s Turčijo, ki bi se v tem primeru v že tako povsem razkosani Siriji samo še bolj okrepili in razširili.

Dara kot alternativni cilj

Druga možnost, ki bi jo sirski diktator po oceni opazovalcev ob ruski in iranski pomoči lahko izkoristil za vsaj približno konsolidacijo preostanka razpadle države, bi zato lahko bila ofenziva na precej manjše mesto in istoimensko provinco Dara na jugu države, tik ob meji z Jordanijo. Tamkajšnje območje, ki je uradno razglašeno za cono deeskalacije in je približno 70-odstotno v rokah različnih uporniških skupin, vojaško menda ne bi smelo biti prevelik problem, vendar so tamkajšnje razmere izjemno nevarne iz drugih vzrokov. Po eni strani zaradi bližine Jordanije, ki je povsem razrvana, saj je sprejela že ogromno sirskih beguncev, predvsem pa zaradi bližine Golanskega višavja in Izraela.



Ko so Asadove režimske sile sredi marca v provinci z nekaj letali napadle posamezne cilje uporniških skupin in s tem prekršile krhko premirje, so se v Izraelu takoj odzvali z opozorilom, da česa takšnega nikakor ne nameravajo dovoliti. Sledilo je več izraelskih napadov na cilje v Siriji in po najnovejših trditvah medijev menda celo na iranske vojaške svetovalce, ki naj bi bili po prepričanju Tel Aviva vpleteni v vdor iranskih dronov v izraelski zračni prostor. Že tako napeto ozračje med Tel Avivom in Teheranom se je s tem le še dodatno naelektrilo.

Trumpov maščevalni raketni napad na Sirijo je vse te napetosti, kot poročajo tamkajšnji tuji dopisniki, začasno nekoliko potisnil v ozadje, kljub temu pa je povsem jasno, da Izrael nikakor ne bo dovolil operacij proiranskih šiitskih milicv bližini svojih meja in da se bo na vsak tovrsten poskus odzval tudi vojaško. Še vedno krhek Asadov režim pa brez pomoči iranskih borcev ni sposoben izpeljati kopenske ofenzive v Dari.

Izraelsko-iranski obračun

Sirska vojna, iz katere se Američani umikajo vse od Putinovega »vkorakanja« v Damask, se torej na eni strani spreminja v globalni ameriško-ruski konflikt, ki sodeč po tokratnem ameriškem »raketiranju« očitno ne bo potekal v Siriji, bo pa v medtem že povsem razpadli državi potisnil v ospredje vse tiste do zdaj skrite regionalne akterje, ki so se v senci velikih vse čas šli vsak svojo proksi vojno.

Izrael in Iran, ki je za Trumpa vse od začetka mandata na Bližnjem vzhodu očitno veliko pomembnejši problem od Sirije, sta že dve takšni nevarni in povrhu celo jedrski državi, ki se tudi v primeru, če se bo velesilama uspelo vzdržati medsebojnega konflikta, hitro lahko zapleteta v medsebojen sopopad. In nato vanj potegneta še vse druge.