Vrnitve k strogemu varčevanju ne bo

Položaj je videti zelo težek, je ena od bruseljskih manter. Države članice EU bi morale izpeljati orjaške naložbe, po drugi strani pa bodo morale prej ali slej začeti zmanjševati dolgove, ki se med pandemično krizo še hitreje kopičijo.

Proračunska pravila EU so od začetka pandemije zamrznjena z aktivacijo tako imenovane splošne izstopne klavzule. To pomeni, da so javnofinančni primanjkljaji lahko višji od treh odstotkov BDP. Po spomladanski napovedi bo v območju z evrom letos znašal osem odstotkov. Pravila naj bi ostala zamrznjena še prihodnje leto. Kaj se bo zgodilo nato, še ni jasno. V evropski komisiji so prejšnji teden sprožili proces posvetovanj. Cilj evropske komisije je, da bi na njihovi podlagi dosegli široko soglasje o nadaljnjih korakih dovolj zgodaj za uporabo leta 2023.

Spreminjanje pakta stabilnosti in celotne arhitekture gospodarskega upravljanja v EU je zahteven proces. Pravila so zapletena, nepregledna in s širokim manevrskim prostorom za različne interpretacije. Pravilo o javnem dolgu, ki lahko znaša do 60 odstotkov BDP, že tako ni realistično. Letos je v območju z evrom znašal 102,4 odstotka. Eden od naukov zadnjih letih je, da vrnitve k strogi politiki zategovanja pasov iz časov dolžniške krize ne bo. A ostaja dilema, kako dolgove spraviti na vzdržno raven, ne da bi dušili rast.

Začenja se bruseljska doba brez Angele Merkel

Južne države, kot je Italija, si želijo čim večjo prožnost. Predlagajo, da se naložbe v podnebno in digitalno preobrazbo ne bi štele v izračun javnofinančnega primanjkljaja. Za zdaj velike naklonjenosti temu predlogu ni. Po izračunih evropske komisije EU do konca desetletja potrebuje za 650 milijard evrov javnih in zasebnih naložb na leto za podnebno in zeleno tranzicijo. Ključna bo drža nove vlade v Berlinu. Nemški finančni minister in verjetni prihodnji kancler Olaf Scholz je septembra v Sloveniji nasprotoval večji reformi pakta, saj da je v njem že dovolj prožnosti. To se je po njegovem mnenju pokazalo med pandemijo.

V zgodovini pakta, ki naj bi zagotavljal trdnost evra, so se sicer pokazale številne njegove slabosti. Dolgovi so ostajali visoki in države so izvajale prociklično proračunsko politiko, pišejo v Bruslju. Primanjkljaje so raje krčile z zmanjševanjem naložb, zato javne finance niso bile do rasti prijazne. Deloval je kot brezzobi tiger, saj sta ga že na začetku lahko nekaznovano kršili najvplivnejši državi Francija in Nemčija. Pomanjkljiv nadzor nad javnimi financami je bil eden od vzrokov za izbruh dolžniške krize.

Komisar za proračun Johannes Hahn je pred kratkim omenjal predlog »stresnega testa« za dolgove, na podlagi katerega bi države članice nato dobile priporočila.