Vrnitev stranke, ki je Grčijo vrgla v brezno

Jutri bodo Grki na predčasnih parlamentarnih volitvah skoraj gotovo izvolili novo vlado – pod vodstvom konservativne Nove demokracije, ki je bila ob Pasoku in manipulacijah mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina najbolj odgovorna za že dobro desetletje trajajočo grško tragedijo. Krizo, ki je že davno postala stanje.

Predsednik grške vlade in vodja levičarske Sirize Aleksis Cipras se je po hudem porazu na evropskih volitvah, na katerih je Nova demokracija z devet odstotnimi točkami in pol prednosti premagala stranko, ki je na oblast prišla konec januarja 2015, odločil razpisati predčasne parlamentarne volitve. Na čelu grške vlade bi lahko vztrajal do oktobra in tako postal prvi premier, ki bi mu v kriznem času uspelo končati svoj mandat, a odločil se je drugače.

Volivci in volivke so (mu) namreč preveč jasno pokazali, da si na čelu vlade ne želijo več stranke, ki je pred prihodom na oblast obljubljala takojšen konec uničujočih ukrepov, potem pa bila že zelo hitro prisiljena sprejeti diktat trojke (evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad) in uveljaviti še tretji paket ukrepov. Ciprasova odločitev za razpis predčasnih volitev je taktična poteza: na ta način je poskušal rešiti nekaj ugleda in mobilizirati del razočaranega in odtujenega Sirizinega volilnega telesa. A kot kažejo – brez izjeme vse – predvolilne napovedi, Ciprasa in Sirizo jutri čaka še en hud poraz in, posledično, odhod v opozicijo.

Mobilizacija nezadovoljstva

Sirizina vlada prave možnosti, da bi Grčijo lahko izkopala iz krize, v resnici sploh ni imela – že od prvih dni je bila stisnjena v kot, iz katerega se ni nikoli zares izvlekla. In volivci in volivke ji (hitre) kapitulacije v Bruslju kljub nekaterim ukrepom, ki so zajezili revščino in izboljšali gospodarske kazalce, nikoli niso oprostili. Obenem je imel Cipras nesrečno roko z izbiro s koalicijsko partnerico. Skrajno desna stranka Neodvisnih Grkov (Anel) je v zadnjih letih postala obskurno politično gibanje.



Morebitna partnerica, liberalna stranka Reka (To Potami), je po povezavi s proslulim Pasokom kolapsirala že na evropskih volitvah. Obenem pa je Cipras po prespanskem dogovoru s Severno Makedonijo izgubil veliko glasov zelo močne nacionalistične levice, tako značilne za Grčijo. To je bila politično izjemno tvegana, a obenem nadvse pogumna in pomembna poteza. Morda – še posebej v času ksenofobične pomladi narodov 2.0, v kateri se Grčija počuti zelo domače – najbolj od vseh Ciprasovih.

Predvolilne napovedi kažejo na zanesljivo zmago Nove demokracije – razlika med največjima grškima strankama naj bi znašala največ deset in najmanj pet odstotnih točk. Nekatere napovedi celo nakazujejo možnost, da bi konservativna stranka, ki je bila zaradi svoje tajkunsko-oligarhične strukture pred Sirizinim prevzemom oblasti najbolj oportunistično ubogljiva in upogljiva (pod)izvajalka politik(e) Bruslja, Berlina in mednarodnih finančnih institucij, jutri dobila dovolj glasov, da bi lahko sama sestavila vlado. Glede na nenavadno grško volilno pravilo, ki zmagovalni stranki v 300-članskem parlamentu samodejno »pokloni« 30 dodatnih poslanskih sedežev, to ne bi bilo zares veliko presenečenje.



Nova demokracija, ki je bila po hudem volilnem porazu pred štirimi leti in pol blizu kolapsa, a nikoli ni doživela zaslužene usode lažnih socialistov iz vrst Pasoka, s katerim si je dolga desetletja delila oblast, se je v predvolilni boj že pred časom podala z novim voditeljem. Kiriakos Micotakis je naslednik dinastije, ki je dolgo obvladovala desni pol grške politike, v predvolilni kampanji – tako evropski kot domači – pa je poskušal delovati kot »evropski politik z modernimi populističnimi nastavki«. Volivcem in volivkam je med drugim obljubljal, da vlada pod njegovim vodstvom ne bo odpuščala ljudi iz javnih služb – to je bilo točno to, kar je Nova demokracija po navodilih iz Bruslja in Berlina množično počela pred letom 2015. Program Nove demokracije je, bolj preprosto ne gre, v resnici le mobilizacija nezadovoljstva volivcev in volivk, katerih zgodovinski spomin je, očitno, skoraj neobstoječ.

Premiki na skrajni desnici

Vprašanje je, s kom se bo, če bo treba, Micotakis mlajši podal v koalicijska pogajanja – ta v Grčiji, ki je v desetletju krize postala država tretjega sveta, potekajo zelo hitro. Neonacistična Zlata zora, ki je nekoč že imela 12-odstotno podporo, je v zadnjih letih – tudi zaradi dolgotrajnega sodnega procesa proti njenim najbolj vidnim politikom, članom skupine organiziranega kriminala – izgubila precej glasov. Kar nekaj se jih je preselilo k novi skrajno desni in odkrito antisemitski stranki Grška rešitev, ki slovi po umobolnih teorijah zarote in mesijanskih izbruhih svojega voditelja Kiriakosa Velopulusa. Morda se Micotakis za sestavo vlade dogovori celo s stranko Kinel, v kateri so, med drugim, zbrani nekateri nekdanji vidni politiki iz vrst Pasoka in liberalne Reke (To Potami). Bolj ali manj »klasično« vlogo bodo sodeč po predvolilnih napovedih na levi strani grškega političnega spektra imeli komunisti (KKE), ki utegnejo nabrati dobrih pet odstotkov glasov. Skoraj gotovo se bo v grški parlament – če mu že ni uspelo priti v evropskega – s svojim gibanjem Diem25 (Mera25) uvrstil tudi nekdanji Sirizin finančni minister Janis Varufakis, ki bi v novi parlamentarni geografiji lahko imel presenetljivo pomembno vlogo.