Kako so bili izdani Grki in Varufakis

Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, ki nam je ostal v spominu kot odločen pogajalec pri reševanju grške dolžniške krize in zaradi svoje nekonvencionalne pojavnosti, bralcem v slovenščini, ki so ga kot avtorja doslej lahko spoznali v dveh knjigah, razgrinja novo temo v knjigi Je tu kakšen odrasel? s podnaslovom Moj boj z evropskim globokim establišmentom. Govori o političnem in finančnem zakulisju sprejemanja pomembnih odločitev v Evropski uniji. Tudi s to knjigo se izkazuje kot nadarjen, široko razgledan in ekonomsko podkovan pisec.

Treba je bilo reševati kožo francoskim in nemškim bankam. Kako to storiti? Reševanje svojih bank so predstavili kot dejanje solidarnosti z razsipnimi in lenimi Grki, ki so kljub temu, da tega niso vredni, še vedno člani evropske družine in jim je zato treba pomagati. V ta namen jim je bilo treba zagotoviti novo gromozansko posojilo, s katerim bodo odplačali dolgove francoskim in nemškim upnikom, propadlim bankam. Vendar je bilo treba najprej rešiti tehnični zaplet: klavzulo pogodbe o ustanovitvi evrskega območja, ki prepoveduje financiranje državnega dolga iz sredstev EU. Posojila tako ne bodo evropska, ampak mednarodna, kar bodo dosegli s tem, da bodo v dogovor vključili Mednarodni denarni sklad.

Grška tragedija

Knjiga Je tu kakšen odrasel? je Varufakisova politična avtobiografija, ki z insajderske strani prikazuje sistem moči, o katerem javnost ne ve kaj dosti. Opisuje mučna pogajanja okoli reševanja grške tragedije, katere konec je vnaprej znan, a se pripoved kljub temu bere kot triler – na začetku leta 2015 je Grčija izbrala vodstvo, ki naj bi jo dostojanstveno zastopalo pred tako imenovano trojko, Evropsko centralno banko, evropsko komisijo in Mednarodnim denarnim skladom, ki je izsiljevala na novo izvoljene politike, da morajo sprejeti paket posojil, tretji po vrsti, sicer bo sledil grexit, izstop iz evrskega območja in potem morda tudi iz Evropske unije. Avtor navaja podrobnosti iz pogovorov za zaprtimi vrati z evropskimi politiki in uslužbenci krovnih ekonomskih institucij.

Vpelje nas v svet visoke politike, v katerem se je tudi sam znašel nenadoma, seznani nas z okoljem, ki zelo dobro pozna stvari in ve, kaj je treba storiti, da bi se krizne razmere premaknile z mrtve točke, a ne naredi nič. Evropski establišment in mainstreamovski mediji pod njegovim vplivom so prikazovali vzpon Sirize in člane novoizbrane vlade kot radikalno leve ideologe, nepripravljene na soočenje s svojimi obveznostmi in odgovornostjo, kar je predsednica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde strnila v izjavi, da pogovora ni mogoče nadaljevati brez odraslih ljudi.

Na referendumu proti trojki

Varufakis je bil finančni minister Grčije od januarja do julija 2015. Je ustanovitelj vseevropskega Gibanja za demokracijo v Evropi (DiEM25). Na letošnjih evropskih volitvah bo kandidiral v Nemčiji na prvi evropski transnacionalni listi. Kot finančni minister je vodil pogajanja z upniki v času grške dolžniške krize. Dogovora z evropsko trojko mu ni uspelo skleniti, kar je privedlo do referenduma o reševanju grške ekonomije. Grki so zavrnili pogoje trojke, Varufakis pa je naslednji dan odstopil. Na septembrskih volitvah ni ponovno kandidiral.

Podpora Grkov

Njegova politična kariera se je začela, ko ga je konec leta 2014 Aleksis Cipras pred napovedanimi grškimi volitvami prosil, ali bi bil finančni minister, če bo njegova na hitro ustanovljena leva stranka Siriza zmagala na volitvah. Odločil se je, da bo najprej kandidiral za poslanca, preden bo imenovan za ministra, ker je želel podporo volivcev. Dobil jo je – zbral je več glasov kot katerikoli drug kandidat. Njegov vstop na mednarodno prizorišče je vzbudil veliko pozornost – protagonisti evropske zgodbe o zadolženosti so se pojavljali izključno v sivih oblekah, on pa je nosil usnjene jopiče in vozil motor. Kot finančni minister se je moral takoj lotiti dela. V imenu svoje države se je moral pogajati o zmanjšanju dolga. Takrat je Evropska centralna banka ponudila refinanciranje grškega dolga pod zelo zahtevnimi pogoji; evropske države so na vsak način hotele kaznovati Grčijo zaradi njenih prejšnjih fiskalnih prestopkov – v nekaterih primerih je res šlo zanje (na primer grški državljani so se izogibali plačevanju davkov), v drugih pa ne, saj so bili rezultat z lahkoto danih kreditov velikih bank državam z velikim primanjkljajem.

Zahrbtnost politikov

Varufakis je videl, da EU bolj skrbijo pravila mednarodnih bank kot blaginja Grkov. Predstavnike raznih institucij in evropske ministre je prepričeval, da bi pretirano varčevanje povzročilo v Grčiji veliko krizo. Ti so v zasebnih pogovorih vzbujali vtis, da so na njegovi strani, vendar so pozneje za javnost dajali povsem nasprotne izjave in vsi po vrsti so ga izdali. Edini, ki je bil z njim iskren, je bil nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, ki se mu tudi ni pustil očarati. Za številne evropske voditelje, pravi Varufakis, so bili varčevalni ukrepi moralna igra v funkciji legitimiranja ciničnega prenosa bogastva v kriznih časih od tistih, ki imajo, k tistim, ki nimajo, v kateri so bili dolžniki grešniki, ki morajo biti prisiljeni plačati za svoje napake.
​Nazadnje ga je izdala celo Siriza. Še preden je bil imenovan, je dal svoji stranki vedeti, da morajo za dosego najboljšega sporazuma v zvezi z dolgovi biti pripravljeni na neke koncesije: privatizacijo določenih industrij, prenos delnic grških bank v EU, zagon domačega sklada za razvoj in ustanovitev državne slabe banke, ki bi reševala probleme s tako imenovanimi toksičnimi krediti. Prav tako je vztrajal, da mora stranka obljubiti, da bo poštena do trojke. Če bodo Sirizi ponudili še eno reševanje v paketu z varčevalnimi ukrepi, naj to zavrne za vsako ceno. S tem so se vsi strinjali, ko pa je Siriza zmagala na volitvah, se je razpletlo drugače.

Do sredine poletja je Varufakis izgubil podporo v Bruslju in Atenah. Grčija je ostala brez denarja. Cipras se je odločil za nemške predloge. Grčija se je še bolj zadolžila, upnikom bo plačevala naslednja desetletja. Varufakis je hotel, da bi se izognila usodi, ki ji jo je namenila trojka, in bila za zgled vsem na celini, ki so nasprotovali varčevalnim ukrepom. Grki so njegovo pokončnost cenili.

Demistifikacija zapletenih konceptov

Od odhoda s položaja je izkoriščal svoja izrazita talenta pisca in ekonomista, da je demistificiral zapletene finančne koncepte, zamišljene tako, da nas begajo. Ves čas bralcem razlaga, kako veliko moč imajo nad nami globalne korporativne finance, tudi v knjigi A je tu kakšen odrasel?, v kateri predlaga tudi rešitve, ki se zdijo logične.



V Bruslju je med drugim spoznal, da je skoraj vsa evropska ekonomska vprašanja mogoče zvesti na politično raven in obratno. EU ima kot skupnost težave zato, ker se ni razvila v enotno politično institucijo, ampak je namesto tega postala nekakšna skupina suverenov, sparing partnerjev. Po njegovem je namen EU že od samega začetka služiti kartelom velikih biznisov, ki hočejo skupna pravila in industrijske standarde v popolni neodvisnosti od parlamentarnega vpliva. Vse je ustvarjeno za dobro elit, pravi. Najbolj potuhnjeno pa je, piše, da so bile institucije EU v 50. in 60. letih zastavljene tako, da bi politika ostala zunaj njih. Toda ker ni nič tako politično ali tako toksično kot poskus depolitizacije političnega procesa, so bile rezultat tega institucije, ki se ne ujemajo s konceptom in prakso demokracije.

Cipras podlegel čarom Merklove

Ko je sprejel položaj finančnega ministra, se je zavedal številnih pasti, ki so ga čakale v pogajanjih s trojko in na domačem terenu, vedel je, da bo potreboval krepko Ciprasovo podporo. Zato se je z njim dogovoril o strategiji, ki je bila zanj ključna za uspeh pogajanj: če z upniki ne bo mogoče doseči razumnega kompromisa o odpisu dolga, mora biti grška vlada pripravljena na najbolj črn scenarij, ki vključuje zapiranje bank; imeti mora rezervni načrt, ki bo Grčiji omogočil, da funkcionira tudi z zaklenjenimi bankami, trojki pa dokazati, da Grki niso bleferji, ki samo blebetajo, da ne bodo podpisali še enega kredita. Varufakis je bil prepričan, da je grška vlada tudi pod najhujšimi pritiski pripravljena zavrniti novi »reševalni paket«, ker je to edina možnost, da pogajanja uspejo. Prav tako je bil prepričan, da bi trojka v tem primeru popustila in ne bi bilo grexita, najprej zato, ker hoče nemška kanclerka zaradi lastne politične koristi ohraniti evrsko območje skupaj. Menil je, da Angela Merkel Grčiji ne bo šla niti najmanj na roke, če to ne bo nujno, toda uresničili so se njegovi najbolj črni strahovi – Cipras je podlegel čarom Merklove. Naj Varufakisa spravi v red Schäuble, ona pa se bo za kulisami dogovorila s Ciprasom, tak je bil scenarij. Cipras je tako izdal Varufakisa in tudi grške državljane.



Cipras je torej ignoriral demokratično izraženo voljo večine Grkov in podpisal pogodbo o posojilu. Grčija je lani že izstopila iz sporazuma o posojilu in se lahko zadolžuje na prostih finančnih trgih, toda kljub največji pomoči v svetovni finančni zgodovini v višini 289 milijard evrov in kljub nekaterim pozitivnim gospodarskim kazalcem je grško gospodarstvo še naprej v krizi.

Odkriti Schäuble

Med pogajanji so Varufakisu očitali, da ni za kompromis, a je danes jasno, da to ni bilo res. Pokazalo se je, da so bili njegovi ekonomski predlogi res skromni, kakor jih je imenoval, in da je šel trojki najbolj na živce njegov nastop, s katerim je dajal vedeti, da ima svoje sonarodnjake za enakopravne Nemcem ali katerimkoli drugim državljanom Evrope. Ni si težko zamisliti, kako so se počutili njegovi sogovorniki v Berlinu, ko jim je odpredaval, da nihče ne more bolje od Nemcev razumeti, kako nevarno je, da je tretja najmočnejša stranka v grškem parlamentu nacistična. V evropskih centrih moči so bili prepričani, da Grčija ne sodi v evrsko območje in da ni sposobna sama izpeljati reform, kar je edini odkrito priznal Schäuble, ki je šokiral Varufakisa s priznanjem, da na njegovem mestu ne bi podpisal tretjega sporazuma o posojilu za reševanje, ker je to slabo za grško ljudstvo.

Uničujoče posledice posojila​

Posledice tretjega sporazuma o reševanju so bile uničujoče. Vsi davki so se dvignili v nebo, zvišal se je DDV na vse: hrano, knjige, hotele, zdravila, javne storitve. Zvišali so se davki in prispevki za socialno zavarovanje. Majhen dodatek, izplačan upokojencem z manj kot 300 evri pokojnine, so odpravili, večino pokojnin so znižali. Vse preostalo državno premoženje so ponudili naprodaj v okviru novega sklada, ki je bil pod neposrednim nadzorom trojke. Takšne ukrepe vsiliš šibkemu gospodarstvu, če ga hočeš dokončno zatreti. Ekonomski račun za ta poraz so izdali najšibkejšim in najbolj obubožanim Grkom. Politično ceno zanj pa so plačali progresivneži po vsem svetu. Potrlo jih je, ko so videli, da je Siriza klonila.

Med neizprosnimi in nerazsodnimi pogajanji s trojko o reševanju Grčije iz primeža dolgov se je bil Varufakis večkrat prisiljen vprašati, ali se sploh pogovarja z odraslimi – je mar mogoče, da svetovnega reda ne oblikujejo smiselne in preudarne ekonomske in družbene politike, ampak prej otroška trma in slep boj za ohranitev položaja?