Vojna stanuje na Daljnem vzhodu

Severnokorejski voditelj Kim Džong Un in južnokorejski predsednik Mun Dže In se bosta prihodnji teden pogovarjala­ o uradnem koncu korejske vojne. Za to imata »blagoslov« ameriškega predsednika Donalda Trumpa, Kitajska in Tajvan pa na ves glas opozarjata svet, da to ni edina vojna, ki še traja.

Poleg tega ni nihče pripravljen dati političnega blagoslova za konec te vojne. Kitajska vojska je včeraj začela vojaške vaje nasproti Tajvana, in to s pravim strelivom. O teh ­vojaških vajah je vodja urada za tajvanska vprašanja Liu Jieyi v ponedeljek potrdil, da je to sporočilo »separatistom«.

Vsekakor je spodbudna napoved vodstva v Seulu, da bo podpis mirovnega sporazuma med Korejama ena od tem v Hiši miru, kjer se bosta Kim in Mun sestala 27. aprila, tako kot je pomembno dejstvo, da je Trump v torek med srečanjem z japonskim premierom Šinzom Abejem potrdil, da imata za ta korak oba korejska voditelja njegovo popolno podporo. »Ljudje ne vidijo, da se je korejska vojna končala,« je dejal ameriški predsednik v Mar-a-Lagu, kjer pravkar gosti Abeja. »Prav zdaj še traja. Če bosta razpravljala o koncu te vojne, imata vsekakor moj blagoslov.«

Korejska vojna se je leta 1953 končala s prekinitvijo ognja, in čeprav so pogosto govorili o podpisu mirovnega sporazuma, s katerim bi se tudi uradno končalo vojno stanje na polotoku, ta do zdaj ni bil sklenjen, tudi zato, ker ZDA niso bile pripravljene na spremembo, kakršno bi zahtevala takšna poteza. V tem primeru bi se namreč lahko bistveno spremenila zasnova varnosti severovzhodne Azije. Prav zaradi tega, ker vojna »prav zdaj še traja«, je na Japonskem in v Južni Koreji še vedno stalno nameščenih skoraj 80.000 ameriških vojakov in uslužbencev. Če bi bil namesto »prekinitve ognja« podpisan mirovni sporazum, bi se ob tem postavilo vprašanje, ali je na tem območju sploh še potrebna tolikšna ameriška prisotnost.

V Trumpovem slogu

Kako naj bi se to spremenilo in kdaj, je veliko bolj odvisno od drugega vrhunskega srečanja, o katerem je Trump tudi v pogovorih z Abejem govoril pozitivno, a v svojem prepoznavnem slogu – »da, morda pa tudi ne«. Ameriški predsednik je potrdil, da se bo s severnokorejskim voditeljem sestal v začetku junija, »ali malo pred tem«, in dodal, da se vodstvo v Washingtonu o tem »na zelo visoki ravni neposredno pogovarja s Severno Korejo«. Pokazalo se je, da se je s Kim Džong Unom sestal dosedanji direktor Cie in bodoči državni sekretar Mike Pompeo. Čeprav je Trump poudaril, da je na obeh straneh »veliko dobre volje«, je na koncu ugotovil, da se lahko zgodi, da »stvari ne bodo dobro potekale in da srečanja sploh ne bo«. Vodstvo v Washingtonu bi se v tem primeru vrnilo k strogim sankcijam proti Severni Koreji, s čimer bi nadaljevalo vojno izčrpavanje.



Stvari bi se lahko obrnile v napačno smer, če Kim Džong Un ne bi hotel dojeti, da ni mogoče, da bi hkrati imel mir in jedrski program. Dejstvo, da se Pompeo o srečanju s Trumpom osebno pogaja s Kimom, priča o tem, da so v Washingtonu pripravljeni sprejeti možnost, po kateri režima v Pjongjangu ne bi ne strmoglavili ne zamenjali. Mladega voditelja bi torej lahko sprejeli kot partnerja v novi območni ureditvi, vendar o tem očitno odločajo predvsem ZDA. Južna Koreja utira pot v tej smeri, Kitajska pa konstruktivno sodeluje kot bodoča finančna in gospodarska podpora mirnodobne konstrukcije. Abe je zgolj sporočil Trumpu, kako daleč je ta proces.

Toda vojna še vedno stanuje na drugi točki severovzhodne Azije. Vojaške vaje, ki jih je Kitajska napovedala prejšnji teden, so se začele včeraj. Čeprav jih poskuša tajvansko politično in vojaško vodstvo prikazati kot »ceneno ustrahovanje«, ni dvoma, da je to žvenketanje z orožjem prvi korak k pravemu posredovanju oziroma okupaciji, odvisno od tega, s katere strani Tajvanske ožine opazujemo dogajanje.

Državljanska vojna med Kvomintangom (Nacionalistična stranka) in Komunistično partijo Mao Zedonga se je končala leta 1949 s pobegom Čankajška in njegovih privržencev na Tajvan. Čeprav so se odnosi med sprtima stranema normalizirali s prihodom Kvomintangovih voditeljev v Peking, odnosi med državama nikoli niso bili vzpostavljeni, preprosto zato, ker ima Kitajska otok še vedno za eno izmed svojih provinc, čeprav se večina njegovih 24 milijonov prebivalcev izreka za Tajvance in čeprav se jih vse manj strinja z idejo o združitvi.

Podmornice in referendum

Dve besedi sta politična mora kitajskih voditeljev: podmornice in referendum. Kitajsko vodstvo se boji, da bi ZDA pod Trumpovim vodstvom spremenile Tajvan v podmorniško silo, in to tako, da bi usposobile tajvanske ladjedelnice, nato pa na podlagi ameriške tehnologije zgradile floto jedrskih podmornic, ki bi bila sposobna obraniti otok pred morebitno kitajsko invazijo.

Še veliko bolj se v Pekingu bojijo referenduma o neodvisnosti, h kateremu poziva nova Formoška zveza (Formosa Alliance). Zvezo je pred desetimi dnevi ustanovilo nekaj strank, ki odkrito pozivajo k uradni odcepitvi od Kitajske. Formoza je kolonialno portugalsko ime. Portugalci so Tajvan imenovali formosa insula – 'lepi otok', vendar je v tem primeru njegova konotacija povezana z Republiko Formozo, ki je bila leta 1895 nekaj mesecev neodvisna od cesarske dinastije Qing, preden je prišla pod japonsko oblast.

Formoška zveza poziva Tajvance, naj povedo svetu, kako se počutijo in kaj si želijo. Referendum načrtujejo aprila prihodnje leto. Kitajske vojaške vaje so opozorilo, da bi že to lahko bil povod za ukrepanje. Nihče ne ve, kdaj Kitajska in njen predsednik Xi Jinping načrtujeta združitev, vendar izračuni kažejo, da bi se to moralo zgoditi pred letom 2033, ko naj bi se končal Xijev peti mandat. Takrat bo dopolnil 80 let, azijska sila pa bi se lotila zadnjih priprav na proslavo 100. obletnice obstoja, ki bo leta 2049.

A to ne pomeni, da intervencije ne bi moglo biti pred tem datumom. Zlasti če se bo korejska vojna res končala in se bodo začeli pogovori o združitvi obeh Korej. Predvsem pa, če bo Trump dal vedeti, da mu je vseeno, kaj se bo zgodilo s Tajvanom, če bo le Kitajska uravnovesila trgovinsko neskladje.