Velika preobrazba nekdanjega šampiona

Leta 1992 je bil Imran Kan star 40 let. Njegova športna kariera, med katero se je v zgodovino kriketa zapisal kot eden najboljših igralcev te v Pakistanu neskončno priljubljene igre, se je bližala koncu. Kan, tedaj velik zvezdnik tako v Pakistanu kot v Veliki Britaniji, kjer je svoje elitno izobraževanje s študijem ekonomije in filozofije zaključil na Oxfordu in igral in obenem s palico za kriket udarjal pri najbolj prestižnih moštvih, je zaradi svoje prepoznavnosti in javnega političnega angažmaja že tedaj dobil ponudbe, da na tak ali drugačen način vstopi v izjemno kompleksno pakistansko politično življenje.

A pred seboj je imel še eno veliko nalogo. Že v mladosti se je namreč zaobljubil, da bo pakistansko reprezentanco v kriketu kot kapetan popeljal do naslova svetovnih prvakov. To mu je leta 1992 tudi uspelo. Pakistan, tedaj eno najbolj revnih držav na svetu, je zajela evforija, postavni Imran pa je v londonskih nočnih klubih dodobra unovčil svoj super-plejbojski status. Svet mu je ležal pred nogami. Nočno življenje je vzelo svoj davek, zato je Imran na hitro zaključil svojo športno pot. Leta 1995 se je poročil z Jemimo Goldsmith, hčerko tedaj najbolj bogatega Britanca in najbolj tesno prijateljico princese Diana. Kan je vstopil v visoke kroge, Jemima, judinja, pa je prestopila v islam. Postala sta eden najbolj znanih parov na svetu.

Kan – letnik 1952 – bi lahko živel eskapistično življenje britanske aristokracije. A odločil se je drugače. Začela se je njegova osebnostna, vrednostna, politična in tudi »stilistična« preobrazba z resnimi nastavki bipolarnosti – tako resnimi, da mu danes, ko je tik pred tem, da prevzame vodenje 200-milijonske jedrske države, resni politični analitiki preprosto ne morejo ne verjeti ne zaupati. Kan je – dobesedno čez noč – nočne klube zamenjal za mošeje. Boj za enakovrednost spolov je zamenjal z vulgarnim šovinizmom. Javne nastope proti pakistanski vojski, državi v državi, je »zamenjal« s tesnim sodelovanjem z generali in tudi zloglasno varnostno-obveščevalno službo ISI. Nekoč zahodni agent je postal javni zaveznik pakistanske podružnice talibov. Od Velike Britanije in Združenih držav se je obrnil h Kitajski in Savdski Arabiji.   Oblačila iz prestižnih londonskih butikov je zamenjal za beli shalwar kameez, »uniformo« pakistanskih moških.

Leta 1996 je ustanovil politično stranko PTI (Tehreek-e-Insaf oziroma Gibanje za pravico), s katero pa vse do leta 2013, ko je slavil zmago v eni najbolj pomembnih pakistanskih provinc, ni imel preveč uspeha. Dokončni preboj mu je uspel šele prejšnji teden, ko je PTI na težko pričakovanih parlamentarnih volitvah osvojila 110 od 272 sedežev v pakistanskem parlamentu. Kljub temu, da se bo moral Imran Kan povezati vsaj z dvema manjšima strankama in nekaj neodvisnimi kandidati, je že nekaj dni po volitvah jasno, da bo – seveda v tesnem sodelovanju z generali, njegovimi »zaščitniki« – v roke dobil praktično absolutno oblast. To skoraj gotovo ne bi bilo mogoče, če se ne bi po zaslugi razkritij iz Panamskih dokumentov o sistematizirani korupciji sredi predvolilne kampanje za zapahi znašel (nekdanji) predsednik vlade Navaz Šarif iz vrsto let najmočnejše stranke PML-N (Pakistanske muslimanska liga – N), ki ga je sodišče obsodilo na deset let zaporne kazni.    

Imran Kan, ki je v predvolilni kampanji nastopal agresivno in izključevalno, namesto vsebine pa je udrihal s populističnimi puhlicami, zaradi česar se ga je v pakistanskih medijih prijel vzdevek »Donald Kan«, je v svojem prvem govoru po volilni zmagi uporabil pomirjevalne tone in pozval k enotnosti.

Težko mu je bilo in težko mu bo – verjeti.