V nadaljevanju preberite:

Intervju z evropskim komisarjem za krizno upravljanje Janezom Lenarčičem je nastal med dolgo skupno vožnjo z vlakom iz Kijeva, kjer je bil komisar v dnevih, ko so ruske rakete, bombe in brezpilotna letala, napolnjena z eksplozivom, množično uničevala ukrajinsko kritično infrastrukturo. Lenarčič se je v Kijevu med drugim srečal s predsednikom Volodimirjem Zelenskim, notranjim ministrom Denisom Monastirskim, s podpredsednico ukrajinske vlade, zadolženo za odnose z Evropo, Olgo Stefanišino ter skupino humanitarnih partnerjev.

Je bilo v zadnjih tednih znotraj evropske komisije in najvišjih evropskih političnih krogov že mogoče čutiti nasičenost z ukrajinsko vojno? Je naveličanost – na pogon lastnega interesa – že močnejša od solidarnosti?

Bali smo se, da bo do tega prišlo. A tudi glede na podatke o pomoči, ki je še vedno izdatna, tako v orožju kot v financah in na humanitarni ravni, ni videti, da bi se to dogajalo. Morda kasneje. Težko je napovedati. Prihajajoča zima bo izjemno huda preizkušnja. Predvsem za Ukrajince. A tudi za veliko Evropejcev. Očitno je, da rusko vodstvo energijo uporablja kot orožje. Z nedobavami dogovorjenih količin Rusija povečuje energetsko krizo v Evropi in vpliva na cene energije, kar prizadene evropske državljane – tu so še visoke cene hrane in inflacija – in lahko, posledično, oteži našo nadaljnjo pomoč Ukrajini. Upam, da se to ne bo zgodilo. Moramo se zavedati, da je glavni krivec za obstoječe stanje Putin. Zato moramo zdržati in še naprej izražati solidarnost do Ukrajine. Medtem, ko se mi ukvarjamo z visokimi zneski na položnicah, na ukrajinska mesta dežujejo ruske rakete in bombe.

Ste v pogovorih s kolegi v visoki evropski politiki dobili občutek, da se zavedajo, da je začetek ruske agresije na Ukrajino močno spremenil pravila igre v zunanji politiki? Da je treba takoj odvreči magično mišljenje – zanašanje, da se bodo stvari uredile same od sebe, in obenem tudi na oportunizmu temelječo logiko? Kako trezen je Bruselj?

Dejstvo je, da so se z ruskim napadom na Ukrajino varnostne razmere na evropskem kontinentu močno poslabšale. Tudi globalno. O tem priča tudi odločitev Švedske in Finske, da se pridružita Natu. Švedska se je za to odločila po dvesto letih trdne politike nevtralnosti … Očitno se počutijo bolj ogrožene kot v času prve in druge svetovne vojne.

Si je z zgodovinskimi izkušnjami in orodji, da ne rečem orožji, ki so na voljo, sploh mogoče predstavljati, kakšen bo konec te vojne?

To vojno je začel ruski predsednik. Najhitreje bi se vojna lahko končala, če bi se ruska vojska umaknila iz Ukrajine. Ni videti, da bi se to lahko kmalu zgodilo. Očitno se Putinova računica ni izšla. Na tako močan odpor Ukrajincev ni računal. Prav tako ne na enotnost EU in preostalega zahoda. Tako smo v položaju, iz katerega je zelo težko videti izhod. Edini sprejemljivi konec vojne je, da se ohranijo obstoječe, mednarodno priznane meje Ukrajine – v skladu z načeli temeljne listine Združenih narodov. To pomeni tudi umik ruske vojske z vseh ukrajinskih ozemelj. Ne le tistih, ki jih je Rusija zasedla letos, ampak po vseh po letu 2014, ko je Kremelj zasedel Krim.