V nadaljevanju preberite:

Rusija se je – zavedajoč se svoje šibkosti v neposrednih spopadih z neprimerno bolj motiviranimi in tudi vedno bolje oboroženimi ukrajinskimi silami – posledično odločila izkoristiti svojo največjo prednost v tej vojni. Veliko število (sicer izredno dragih) raket srednjega in dolgega dosega. Starih in novih.

Silovito raketiranje je bilo obenem namenjeno zastraševanju ukrajinskega prebivalstva in geopolitičnemu »komuniciranju« z Zahodom – češ, v Ukrajini še vedno lahko počnemo, kar koli se nam zdi. Pri zastraševanju Ukrajincev, ne glede na svojo brutalnost, je Vladimir Putin popolnoma neuspešen.

Ukrajina se je po sedmih mesecih in pol vojne namreč povezala bolj kot kadar koli po letu 1991. Proces »gradnje nacije« je dobil enormen, ključen, zgodovinski pospešek. Prav tako gradnja ukrajinske nacionalne identitete, ki jo je Rusija večkrat v zgodovini poskušala dobesedno izbrisati. In to neuspešno počne tudi danes.