Francija je konservativna revolucionarna država

 

Je Emmanuel Macron dober predsednik?

Ne vem, ali sem pristojen, da podam definicijo dobrega predsednika. Je dober voditelj tisti, o katerem ne slišimo prav veliko in pod katerim se zdi, da so vsi bolj kot ne zadovoljni, saj ni večjega vznemirjenja? Vse to smo, recimo, očitali Jacquesu Chiracu, ki je bil nadvse priljubljen, dobil je dva zaporedna mandata, a njegova bilanca je bila povprečna, ni postoril veliko. Je dober predsednik res tak? Macron je Chiracovo nasprotje: med drugim mu je tudi ambicija, da bi korenito predrugačil Francijo, prinesla zmago. Verjeti, da so pred državo pomembni izzivi in so nujne reforme, pomeni tvegati nepriljubljenost. Sploh v državi, kakršna je Francija, ni nihče vesel reform, kaj šele, da bi bil zanje hvaležen. Torej, če je merilo Macronove uspešnosti zadovoljstvo državljanov ali celo njegovih lastnih volivcev, potem je ob polovici mandata treba reči, da je nenaklonjenosti precej. V prvem letu in pol je poskrbel za več reform, potem pa je izbruhnilo gibanje rumenih jopičev z zahtevami po upočasnitvi reformističnega ritma in popuščanju, tudi finančnem. Vse to nas je veliko stalo.

Okrog osem milijard evrov, mar ne?

Ne vemo natančno, morda celo do 12 milijard, različne številke so v obtoku. Da poskuša Macron zdaj izpeljati izjemno ambiciozno pokojninsko reformo – ambiciozno zato, ker je celovita –, kaže, da pri reformiranju ne bo ohlajanja, kljub šestmesečnemu gibanju rumenih jopičev. Pa bi se lahko zgodilo, da bi poskrbel predvsem še za kozmetične popravke, ne bi pa se več ukvarjal s temeljnimi problemi. In vendar ohranja zagon, kar je gotovo odraz političnega poguma.

Lahko rečemo, da se volivcem res ne dobrika?

Dobrika se jim ne, zato pa jih včasih razjezi, neredko kaj napove ali celo potrdi, še preden bi pojasnil; seveda kaže najprej razložiti in komaj zatem uveljaviti. Včasih ima tudi težave s komuniciranjem, pri komunikaciji pa ni, kot si narobe predstavljamo, toliko pomembna oblika, ampak šteje predvsem vsebina. Pokojninska reforma je vsebinsko konkretna: upokojevanje je ključno družbeno vprašanje, saj se družbe starajo, in ker se hkrati daljša življenjska doba – Francozi smo med tistimi, ki živimo najdlje na svetu –, imamo neizogibne težave pri financiranju pokojninskih sistemov. Nobena država še ni iznašla čudežnega recepta, toda francoski sistem je posebno zmeden – obstaja kar 42 posebnih režimov – in kliče po korenitih spremembah. Predsednik vlade Édouard Philippe je vse to razložil komaj danes opoldne [sreda, 11. decembra], a bi moral to storiti že bistveno prej. Narobe je, da nekaj napovedo – zaradi česar se vsepovprek pojavi nič koliko interpretacij, ljudje se prestrašijo, pa jih sploh ne bi smelo biti strah, saj jih spremembe niti ne bodo zadevale –, šele potem pa pojasnjujejo. Vmes se sproži nemalo slabega in nezadovoljstva.

Vnaprej je ogromno grajanja pokojninske reforme, češ da bo Macron oziroma macronizem z njo spet delil darila bogatim; podobno pavšalni so bili očitki ob davčni reformi. So utemeljeni?

Popolnoma absurdni so. Utemeljeni niso pri pokojninski reformi, kakor niso bili niti pri davčni. Zakaj? Zato ker je vlada le deloma ukinila davek na premoženje [l'impôt de solidarité sur la fortune​, ISF], ki je zadeval manjše število ljudi in ni v državno blagajno prinesel skoraj ničesar. Vrednost tega davka je bila simbolična in politična, a je vseeno pognal nekatere najpremožnejše iz Francije. Zato so se ga odločili ukiniti, vendar samo za denar, naložen v podjetja, proizvodnjo, torej v gospodarstvo. Hkrati so ga ohranili za premoženje v nepremičninah, torej za vse, kar ne ustvarja bogastva. Nekaterim se zdi nepravično, mnogim pa smiselno ... Macronu lahko ob vsem tem očitamo le to, da ne zna umeriti simbolične in politične vrednosti ukrepov, ki jih vleče. Vsak voditelj, ki odpravi davek na premoženje, tvega, da mu mediji in opozicija prilepijo oznako »predsednik bogatih«. In ko ga potem tako imenujejo iz tedna v teden, se ga nalepka oprime.

Kako pa je z morebitnimi darili pri pokojninski reformi?

Govoriti o darilih bogatim pri pokojninski reformi je sploh absurdno, kajti njen cilj je zagotoviti enakost. Dvainštirideset posebnih režimov, kolikor so jih vzpostavili takoj po drugi svetovni vojni, ko so bile razmere v Franciji docela drugačne, naj bi poenotili v univerzalni točkovni sistem: delali boste X let in medtem zbirali točke, te variirajo, saj so obdobja, ko morda ne hodite v službo, posebni pogoji so za ženske, ki rodijo ... Z novim sistemom naj bi odpravili nepravičnosti, ne pa da se zdaj železničarji, pariški prevozniki RATP in še v nekaterih drugih poklicih upokojujejo pri 52 ali 55 letih, v zasebnem sektorju pa odhajajo v pokoj 65-letniki; uradno se v Franciji upokojimo pri 62. Razlog za vzpostavitev posebnih režimov je bila težaškost nekaterih poklicev, nekdaj so vozile parne lokomotive, v vročo peč je bilo treba nalagati premog, delali so v hudi vročini, po tridesetih letih so bili popolnoma izčrpani. [...] Toda danes nimamo več parnih lokomotiv, zato je neupravičeno in nepravično, da se lahko nekateri upokojijo pri 52 letih in drugi šele pri 65 letih. Seveda so tudi sodobni primeri, ko je delo težavnejše, kar je treba natančno opredeliti, in še nekaj kaže povedati: posebni režimi so bili osnovani v času, ko je bilo v omenjenih poklicih razmerje med aktivnimi in neaktivnimi delavci pet proti ena, medtem ko je sedanja slika obrnjena: eden dela za 1,7 neaktivnega. In kdo naj plača razliko? Država oziroma davkoplačevalci.



Ni mogoče v neskončnost in kakor da so nedotakljivi zagovarjati pogojev, ki so bili upoštevani v povsem drugačnih okoliščinah. Po eni strani ne zato, ker temeljijo na neenakosti, in po drugi zato, ker je vso to nepravičnost mogoče financirati samo prek davkov ali z zadolževanjem. Prenašati tolikšna bremena na prihodnje generacije je absurdno ... Nujno je reformirati sistem, najbrž tudi omogočiti ljudem, da se upokojujejo zlagoma, najprej morda polovično in tako naprej; seveda je veliko odvisno od poklica in posameznikovih želja. Napovedana reforma se mi zdi usmerjena k enakosti in pravičnosti, toda tisti, ki uživajo zdaj največ ugodnosti, so jo takoj predstavili kot grožnjo predsednika Macrona, ki da motri probleme samo skozi finance. In kaj pove vse to o Franciji? Imamo podobo revolucionarne države, toda revolucijo se vodi za napredek, danes pa uporabljamo prevratniške metode, kot so splošna stavka, hromitev prometa ..., za cilje, ki so nazadnjaški. Francija je konservativna revolucionarna država.

Macron je napisal predvolilno knjigo Revolucija. Kaj pove to o njem?

Kontekst je bil predvolilen, takrat je v največjih strankah desnice in levice prevladoval status quo. Macron je na neki način res propagiral revolucijo, vendar le v politiki, drugače je predlagal reforme. V Franciji se, kot rečeno, zlahka mobiliziramo in je veliko radikalnosti, stavk, tudi nasilja. A vse to smo od francoske revolucije naprej počeli za napredek, bodisi socialen bodisi političen. Zdaj preseneča ultrakonservativna pozicija stavkajočih in protestnikov, češ, naj se ne spremeni nič. Ko pravimo, da je Francijo nemogoče ali sila težko reformirati – kar izkuša Macron –, razkrivamo posebno kombinacijo: svojo nazadnjaško revolucionarnost.​

Tudi nekateri intelektualci kličejo na ulice proti predlagani pokojninski reformi. Več kot 180 se jih je podpisalo pod poziv, objavljen v Le Mondu, prvi med njimi je bil Thomas Piketty. Kaj naj si mislimo?

Piketty je pred leti predlagal precej radikalno pokojninsko reformo. Ker se mu je obstoječi sistem zdel nepravičen, se je zavzel za točkovni sistem, torej za točno to, kar predlaga Macron. Smešno je, da ga zdaj Piketty označuje za liberalnega predsednika bogatih in nasprotuje reformi. Seveda ima pravico, da je spremenil svoje mnenje, toda vseeno je obrat osupljiv. Ni redko, da intelektualcem, potem ko objavijo svetovno uspešnico – Piketty je izdal Kapital v 21. stoletju –, stopi v glavo: videti je, da bi hotel zavzeti držo, ki jo je imel leta 1995 Pierre Bourdieu. Tudi takrat je Juppéjeva vlada poskušala reformirati upokojevanje, stavka pa je sprožila socialno gibanje, ki je paraliziralo državo. Bourdieu, ki je bil znan sociolog in vpliven intelektualec, je hotel povezati intelektualce s socialnim gibanjem, podobno kot je leta 1970 Sartre nagovoril delavce v Renaultovi tovarni v pariškem predmestju Boulogne-Billancourt. Intelektualce pogosto zapeljuje skušnjava, da bi bili glasniki ljudstva oziroma, kot smo rekli nekoč, delavskega razreda, torej ljudi, ki trpijo. Ideja je seveda lepa in del plemenite francoske levičarske tradicije, a včasih se sprevrže v karikaturo.

Malo gre najbrž tudi za božanje ega. Omenjeni intelektualci so pozvali na ulico vsa gibanja vseh barv, od rumene in rdeče do zelene in še kakšne. Je mogoče povezati kar vse in pomešati med seboj? Take tendence je opažati tudi drugod.

Piketty je bil svetovalec Benoîta Hamona, socialističnega kandidata na predsedniških volitvah: dobil je šest odstotkov glasov. A so bili socialisti takrat na oblasti, v predsedniški palači je bil François Hollande in tudi v parlamentu so imeli večino. Potem so predlagali kandidata, čigar prvi svetovalec Piketty je po svoje pomagal uničiti stranko in omogočiti zmago Macronu. Da prav on zdaj razlaga, kako bi se morala povezati gibanja različnih barv ... Veste, iz rdeče in zelene dobimo rjavo, ta pa mi ni najbolj všeč. Ne trdim, da povezovanja niso mogoča, a raje se pogovarjam o konkretnih problemih kakor o politični kuhinji.

Se bo ulica pomirila?

Morda se motim, a lahko bi se pomirila, saj je predsednik vlade Edouard Philippe med svojim precej dolgim govorom podal veliko pojasnil. Lahko bi se polegli lažni preplahi, češ, kdo vse je ogrožen, od šolnikov in tako naprej, zaradi česar so se ljudje množično mobilizirali. Stavka je v resnici precej nepriljubljena, kajti če je promet ohromljen en dan, še gre, če pa traja več dni, to močno zaplete življenje, in zdaj smo tik pred prazniki ... A z vsem tem bi nam lahko bilo prizaneseno, če bi Macron že na začetku jasno povedal, kaj pripravljajo, s kakšnim ciljem, koga bodo spremembe prizadele in koga ne, kdo bo na slabšem in kdo bo pridobil. Ob vsaki reformi so tudi poraženci, ljudje, ki izgubijo stare privilegije, ker zanje ni podlage.



Vlada bi morala prav tako poudariti, da samo uresničuje program, ki ga je Macron napovedal že predvolilno. Pa saj Francozi vedo, koga in kaj so izvolili, tega niso mogli odkriti komaj pred tedni. Mimogrede, François Fillon, ki je v prvem krogu predsedniških volitev dobil odstotek manj od Macrona, je zagovarjal še radikalnejšo reformo. Ne vem, kaj bo naredila ulica, po eni strani je čutiti naveličanost, po drugi pa vemo, kako močna je lahko pri nas manjšina. Rumeni jopiči so sprva uživali veliko simpatije, a so jo zaradi nasilja kmalu zapravili, zato so organizirali samo še manjša, čeprav zelo osredotočena gibanja, med katerimi so bili protestniki pripravljeni seči tudi po najbolj skrajnih sredstvih. Hkrati so bili medijsko nadvse izpostavljeni, kajti med mediji in nasiljem je precej naklonjenosti, tudi določena simbioza. Vemo, da na informativnih kanalih ponavljajo v nedogled iste prizore nasilja.

Odgovornost medijev je ogromna. Predsednik Macron je precejšnje nasprotje predhodniku Françoisu Hollandu tudi po mednarodnih ali evropskih ambicijah. Kako temeljito želi reformirati EU, je napovedal že predvolilno in ponovil takoj po izvolitvi v znamenitem govoru na Sorboni. A je brž naletel na ovire, tudi blokado Nemčije. Kaj je pričakovati?

Kot pravite, je na volitvah zmagal z ambicioznim proevropskim programom, kar je bilo pogumno, saj so drugi kandidati nastopali bodisi protievropsko bodisi so EU komaj omenili. Macron je bil, drugače, pri evropskih vprašanjih odprt, neposreden in ofenziven. Po svoje je presenetilo, da ga je na koncu podprlo toliko volivcev. Zatem je zelo hitro, že v prvem letu mandata, programsko nakazal, kako ponovno zagnati EU; na to temo je imel štiri odmevne govore, najprej septembra 2017 v Atenah in na Sorboni, zatem [april 2018] v evropskem parlamentu v Strasbourgu in še četrtič [maj 2018] v Aachnu​, kjer je prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Kljub splošnim ugotovitvam, da je Evropa v krizi – od evrske in socialne do migracijske krize, zaradi katere so se poglobile razlike med vzhodno in zahodno Evropo, pa še transatlantske, ki traja vse od prihoda Donalda Trumpa v Belo hišo –, na predlagane pobude ni dobil odgovora; nikjer po Evropi, ne na severu ne na jugu, niti na zahodu niti na vzhodu in predvsem ne od Nemčije. Vsi molčijo kot grob, a kriza neizpodbitno je, kar poraja pri Macronu frustracije. Ljudje namreč poslušajo po eni strani njegove ambiciozne govore, po drugi pa vidijo, da se ne zgodi veliko.

A če je Angela Merkel tiho, za to ni kriv on. Njemu kaže priznati politični pogum, kajti govori, takšni kot jih ima, mu ne prinašajo točk niti mu ne povečujejo priljubljenosti med francoskimi volivci. In ker drugi molčijo, daje pobude in se odziva na način, ki je lahko problematičen. Poglejmo, recimo, njegovo diagnozo EU: precej hodim po Evropi, zato vem, da se mnogi strinjajo z njo. Na vzhodu se ponovno uveljavlja Rusija, kar lahko spremljamo v Ukrajini; na jugu se je sesulo nemalo držav, od Libije do Sirije, še Iraka; niso padle samo države, ampak tudi ekonomije, kar je pognalo ljudi v migracije in se je povečala nevarnost za terorizem; medtem pa imajo tudi na zahodu, v Beli hiši, popolnoma nepredvidljivega predsednika. Prav Trump je bil tisti, ki se je prvi vprašal, ali ni Nato zastarela povezava. Kot so pisali pri New York Timesu, je vsaj trikrat načel vprašanje o ustreznosti 5. člena severnoatlantske pogodbe. Ob taki diagnozi ...

 ... bi se Evropejci morali prebuditi …

... da, potrebna je, kot pravimo, evropska strateška avtonomija. Ob takšni ugotovitvi sledi sklep: če ne moremo računati, da bodo namesto nas naše težave reševali na drugi strani Atlantika, smo o rešitvah primorani razmišljati Evropejci sami, si zagotoviti tudi sredstva in delovati. Tako je videti napol poln kozarec, če pa gledamo nanj kot na napol praznega, zmoti Macronova pretirana ocena, češ da so, kot je izjavil v intervjuju za Economist, možgani Nata mrtvi.

Kakor je tudi Bosno označil za tempirano bombo ...

Saj ni netočno, res je bomba …, kakor ni povsem netočno, res pa zveni surovo, da je inštitucija, ki je pravkar praznovala 70. rojstni dan, možgansko mrtva. Zato je ključno, da če je predlagal strateško avtonomijo EU, pri njej ne vztraja sam, ampak poskuša o njenih prednostih prepričati še druge. V nasprotnem početje ni smiselno in v tem je Macron slab. Če vemo, kaj pomeni Nato Nemcem ali vzhodni Evropi, recimo Poljski in baltskim državam – zaradi hladne vojne in bližine Rusije –, potem bi moral ob trditvi, da je Nato možgansko mrtev, takoj pojasniti, da je predlagana evropska strateška avtonomija mišljena znotraj Nata. Ne gre za alternativo Natu, ampak za steber znotraj povezave, kar je očitno že, če pogledate belo knjigo francoske obrambe. Evropejci si moramo prizadevati za strateško avtonomijo, saj se ne moremo več zanašati, da bodo, kot je bilo pogosto v preteklosti, na drugi strani Atlantika odločili, kako odgovoriti na to ali ono krizo. Če bi zdaj izbruhnile vojne, kakršne so bile v 90. letih na Balkanu, Američani ne bi več intervenirali z Natom. Američani se zdaj umikajo iz vseh operacij na terenu, iz Afganistana, Sirije, Iraka. Razmišljati, da bodo reševali naše probleme namesto nas, je znamenje vsaj hude možganske utrujenosti, če ne ravno smrti ... Macron je z izjavo najbrž hotel prebuditi Evropejce, a s tem jih je tudi antagoniziral.

Torej ne govori o lastni evropski obrambi ali celo vojski?

Da, govori o lastni obrambi, vendar znotraj severnoatlantske povezave, in ne proti njej. To je treba jasno poudariti, kajti nekateri se zdaj delajo, da tega niso razumeli tako, in pravijo, kako nima smisla razpravljati o Macronovih predlogih, saj da je sovražen do Nata; in tako smo spet v šestdesetih letih in pri generalu de Gaullu [ki je leta 1966 potegnil Francijo iz povezave]. Vse to je precej kontraproduktivno, kajti po eni strani Macron ne more doseči, kar bi želel, hkrati pa imajo vsi tisti, ki nočejo razmišljati o skupnih rešitvah, nov izgovor, da tega ne počnejo. In kaj je zato naredila poljska vlada? Ker se tako zelo bojijo, da ne bodo več mogli računati na zagotovila 5. člena severnoatlantske pogodbe, se je predsednik Andrzej Duda [junija letos] odpravil v Washington podpisat bilateralni obrambni sporazum med Poljsko in ZDA, v okviru katerega so se zavezali postaviti ameriško bazo na Poljskem – v višini dveh milijard dolarjev, ki jih bodo odšteli Poljaki. Vse to počnejo zunaj Nata ... Poljaki, ki zdaj kričijo proti Macronu, so v resnici prišli do enakega sklepa: da med ZDA Donalda Trumpa in Natom ni več pravega zaupanja. Torej, medtem ko francoski predsednik poziva – Evropejci, prebudimo se in povežimo, kajti potrebujemo evropsko strateško avtonomijo –, Nemci pravijo, da je nujno počakati, češ, bomo videli, kdo bo prihodnji predsednik ZDA, morda to ne bo več Trump in bo spet vse kot prej. Poljaki so vmes že ubrali tretjo pot – ker hočejo biti pomirjeni in se počutiti varne, so se odločili, da bodo delovali bilateralno, zunaj Nata.



Ob tem je pomemben še tretji faktor: Rusija. Macron sočasno, ko naglas podaja slabo diagnozo Nata in poziva k evropski strateški avtonomiji, odpira vrata Rusiji. Dobrih in slabih razlogov za pogovor z Moskvo je veliko. Z dialogom kot takim ni samo po sebi nič narobe, toda vse to početi zdaj je lahko problematično, kakor tudi, da se je avgusta srečal z Vladimirjem Putinom, ne da bi se prej posvetoval z evropskimi zavezniki. A zakaj je obračanje k Rusom dobro? Tudi v interesu Evrope je preprečiti Rusiji, da bi se obrnila h Kitajski kot vzhajajoči sili 21. stoletja. Ni nujno, da se bo res, a spraševati se o tem je legitimno, kot so umestne ugotovitve, da se ZDA umikajo z Bližnjega vzhoda. Potem ko so odpoklicali svoje enote iz Sirije, so Turčiji omogočili, da je zmasakrirala še edine bojevnike, ki so se borili proti Islamski državi, naše edine zaveznike Kurde so pustili na cedilu. In kakšna je zdaj bilanca vojne v Siriji? Vrnitev in krepitev Rusije na Bližnji vzhod, medtem pa Bašar al Asad ostaja na oblasti. [...] Še dodaten razlog, zaradi česar se je treba pogovarjati z Rusi, pa je rusko-ukrajinski konflikt na periferiji Evrope, v Ukrajini: zato ker zadeva tudi varnost Evropejcev. Torej, če ima kdo boljši razlog, da se ob sankcijah, ki smo jih uvedli, z Rusi ne pogovarjamo, naj to hitro pove. Obstajajo pametni razlogi za pogovor z Rusijo, le tajming je Macron slabo izbral; in zato je zdaj toliko sumničavosti in dvomov.

Macron ima očiten problem s slogom, kako komunicira. Nekaj reče, sproži plaz kritik, potem pa se rad popravlja, tudi jemlje nazaj, nič se ne zgodi.

Descartes je napisal Discours de la méthode, jaz pa bi morda napisal članek z naslovom ​[Le Discours et la Méthode] Diskurz in metoda. Med njima je pri Macronu pogosto razkorak, včasih tudi protislovje, kajti o Evropi govori ambiciozno in pogumno, z metodo pa potem tega ne podpira ali celo prepričuje uresničitev. V politiki so seveda nujne zamisli, a treba je znati tudi prepričevati, se povezovati, biti potrpežljiv. [...] Macron je med govori, ki sem jih omenil, razmišljal o evropski agendi. Seveda to ne pomeni, da ga nihče ne sme kritizirati ali predlagati kaj drugega, ni pa ga prav ignorirati. Da so Evropejci zdaj tiho, je žalostno, a ne za Macrona, ampak je škoda za Evropo. Bomo videli, kaj bo naredila Ursula von der Leyen. Pred nedavnim je izjavila, da si želi geopolitično komisijo. Da je uporabila izraz geopolitika, je dobro znamenje. Morda se vendarle prebujamo. Očitno je razumela, da mora Evropa razmišljati politično, kajti vsi problemi, s katerimi se ubadamo, so politika.

Kaj pa Balkan? Pred kratkim ste v Le Mondu s kolegom Pierrom Mirelom objavili besedilo, v katerem ste kritični do Macrona, ker je zavrnil pridružitvena pogajanja Severne Makedonije in Albanije z EU. Na Balkanu so šokirani in razočarani.

Storil je še eno napako, podobno kot pri evropskem zagonu. Njegovi predlogi so zanimivi, a kaj, ko jih uniči s problematično
politično odločitvijo. In smo spet pri diskurzu in metodi: diskurz pomeni povedati, da je treba spremeniti metodo širitve EU. Ne moremo le ponavljati tega, kar je bilo pred dvajsetimi leti narejeno za države srednje Evrope, ampak je nujno na novo premisliti širitev: metodo, pogoje in tako naprej. Narobe je tudi samo govoriti, da EU ne deluje, kot bi morala, in upati, da bo najbrž bolje, če se bodo vanjo včlanile še nove države. Kdo bi lahko verjel kaj takega, saj ne drži vode? Na zahodu Evrope in v Franciji je javno mnenje usmerjeno proti ideji širitve tudi zato, ker ljudje vidijo, da je že zdaj, ko je držav članic 28 oziroma jih bo kmalu 27, težko sprejemati odločitve. Absurdno je torej misliti, da bo pri 35 državah članicah bolje ... Zamisel, da bi bilo treba reformirati po eni strani EU, po drugi pa tudi samo metodo širitve, je nedvomno dobra. O njej kaže razpravljati, jo razvijati, kajti širitev spremljam od začetka, zato vem, da bi bilo treba marsikaj predrugačiti, tudi pri financiranju. Že nekaj časa, recimo, opozarjam, da bi morali ugodnosti črpanja iz strukturnih skladov uživati že pred pridružitvijo, ko je potreb največ, in ne komaj po njej ...



Nemalo predlogov je, če strnem, dobrih, potem pa pride do nesmisla, kot je veto na pridružitvena pogajanja Severne Makedonije in Albanije. Zelo sem jezen, zato sem tudi napisal besedilo za Le Monde, kajti Macron je z neprimerno politično odločitvijo spet uničil dober predlog. Zakaj? Kaj je sledilo? Zatem so spet mnogi govorili, češ, francoski predsednik se je postavil proti Severni Makedoniji in Albaniji, torej se ni treba pogovarjati o reformiranju širitve ... Pa bi moral reči, da, odprli bomo pridružitvena pogajanja z Makedonijo, saj so v Skopju v imenu Evrope ravnali pogumno in proti nacionalistični dinamiki, ki jo je opažati marsikod drugod. S torpediranjem njihove evropske perspektive pa zdaj tvegamo nazadovanje, kar bi lahko še drago plačali. Presoja je bila torej napačna in odločitev slaba, in vendar to ne preprečuje, da ne bi razpravljali o reformiranju širitve: da bi bila učinkovitejša za države kandidatke in ob njihovem vstopu dobrodejna za EU. Torej, Macron je poslal na Balkan katastrofalno politično sporočilo. S tem, ko je zaprl vrata Severni Makedoniji – in to potem, ko je dosegla velik napredek –, je na neki način odpravil možnost za razpravo, posledično pa se na Balkanu krepijo občutja, češ, nihče nas noče, predvsem ne v Franciji.

Mogoče je povzeti, da poglobitev EU, za kar se zavzema Macron, ne izključuje njene širitve. Kako naprej?

V prihodnosti bo širitev možna le, če bomo Evropo poglabljali po posameznih področjih. V obtoku je različno izrazje, od koncentričnih krogov do spremenljive geometrije in še česa, za vsemi temi besedami je ideja o diferenciaciji, o različnih stopnjah integracije znotraj EU. Saj vidimo, Združeno kraljestvo odhaja, obstajajo države, ki oklevajo pri nadaljnjem poglabljanju integracije, a so tudi države, ki so prevzele evro, pa take, ki jih zanima skupno reševanje priseljenske problematike, še tretje, ki se zavzemajo za skupno zunanjo in varnostno politiko. Gotovo bo vedno obstajalo jedro držav, ki bodo hotele biti odprte. Ali drugače: ni mogoče, da bi ritem evropske integracije narekovale najbolj obotavljive in počasne države članice.



Evropa več hitrosti in različnih stopenj integracije je brez dvoma mogoča, in ko jo bomo zares imeli, bo širitev enostavnejša. Nove države se bodo lahko pridruževale k izbranim delom EU oziroma bodo dostopale do posameznih področij, recimo ekonomskega ali pri migracijah, ali pri varnostnih, ali pri ne vem še kakšnih vprašanjih. Saj že zdaj vidimo, kako pomembno vlogo ima Balkan v evropski migracijski politiki, čeprav ni del EU. Različna stopnja integracije nikakor ne pomeni zaprtih krogov, nikogar se ne sme izključevati, kakor tudi ne v nič siliti. Možno pa si je čez nekaj let premisliti, recimo, ko se zamenja oblast, in potem bodo – denimo Čehi, Poljaki in Madžari – svobodno vstopili na evrsko območje ali pa tudi ne. [...] Prav tako vemo, kako na vzhodu Evrope narašča suverenizem. Med kampanjo za evropske volitve sem bil v Budimpešti, kjer sem videl plakate za Viktorja Orbána s pozivom Stop Bruslju.
 

Emmanuel Macron bi najbrž moral več potovati po Evropi in torej več pojasnjevati, si na svojo stran pridobivati zaveznike? V naših koncih je obiskal Srbijo, za letos je bilo obljubljeno, da bo šel na Hrvaško, Slovenijo je pred nekaj leti obiskal Hollande.

Treba je potovati in se pogovarjati, kar seveda ne drži samo za Macrona. Morda ste spremljali govor, ki ga je imel 6. decembra v Pragi francoski minister za Evropo in zunanje zadeve Jean-Yves Le Drian. V njem je jasno izpostavil odpiranje proti srednji Evropi. Najbrž je vse to res pozno in mogoče poskušajo zdaj omejiti škodo, ki jo je med svojimi intervencijami –​ recimo v intervjuju za Economist ali ob zbliževanju z Moskvo – povzročil Macron. Le Drian je poudaril pomen enotnosti v Evropi, zavzel se je za sodelovanje in dialog, za nujno razumevanje in poslušanje drug drugega. Prav je tako, a želel bi si, da bi vse to počeli že prej.