Upanje za izpraznjeno regijo prihaja čez nekaj desetletij

Tomas Sobotka, po rodu Čeh, vodi raziskovalno skupino za primerjalno evropsko demografijo na dunajskem inštitutu za demografijo, ki je del avstrijske akademije znanosti.

Z Balkana je odšlo za dve Sloveniji ljudi

Je to, da se je z Balkana odselila že ena petina ljudi, veliko?

Ja, zelo veliko. Opozoriti je treba, da natančnih podatkov zaradi različnih načinov spremljanja, manjkajočih popisov in drugih dejavnikov sploh ne poznamo. Verjetno je izseljenih še veliko več.

Kaj je pri tako velikem izseljevanju najbolj skrb vzbujajoče?

Ne samo število ljudi, ki se izselijo, ampak tudi to, da se izseljujejo večinoma ljudje v svojih dvajsetih letih, ki imajo največji potencial. To pomeni dvojno krizo, izgubo izobraženih ljudi, ki začenjajo delati na trgu, in tudi ljudi v letih, ko začenjajo ustvarjati družine. Države Balkana s tem izgubljajo delavce in otroke. To je bolj problematičen dejavnik za demografske trende kot manjše število rojstev. Pozitivno pa je to, da v primerjavi s tistimi iz bolj oddaljenih držav, to niso priseljenci, ki bi s seboj vzeli vse, kar imajo, in se nikoli več ne bi vrnili. Ne, gre za priseljence, ki se vračajo za praznike, počitnice in ohranjajo svoje povezave z družino, prijatelji in znanci. Lani sem potoval po Balkanu in bil sem zelo presenečen, koliko novih ali obnovljenih hiš je na podeželju, predvsem v BiH. To so vse investicije njihove diaspore, ki živi v Nemčiji in drugje. Denar vlagajo v kraje, ki jo bogati zelo lepa pokrajina. Mislim, da to sporoča, da ne misijo za vedno ostati v drugih državah. Marsikdo živi pol leta na tujem, pol leta doma. To je gotovo upanje za razvoj države, da se bodo izseljenci nekoč vrnili. Ti ljudje bodo s seboj prinesli znanje in izkušnje.

Menite, da imajo države vizijo, kako jih privabiti nazaj?

Zavedajo se, da potrebujejo rešitve za nizko stopnjo rodnosti ter vse večje izseljevanje, ki traja že več desetletij. Poleg tega so nekatera območja države veliko bolj prizadeta, predvsem periferija, kjer so vasi popolnoma izpraznjene. Težko je pripraviti dobro politiko za to, da bi se ljudje vrnili, še posebno če država ne more ponuditi takšnih plač in prosperitete kot država izselitve. Lahko si zamislimo, da bi države izvedle zelo temeljite in obsežne reforme v gospodarstvu, v zvezi s korupcijo, revščino in izobraževanjem, kar bi ljudi privabilo nazaj, a to se ne bo zgodilo z danes na jutri, rezultate bi dobili čez dvajset ali trideset let.

Tako kot kaže primer Portugalske?

Portugalska in tudi Španija sta se do leta 1980 spopadali z zelo velikim odseljevanjem. Bili sta zelo revni državi, od koder so ljudje množično odhajali. Ko so vstopili v EU, so se gospodarsko razvili, tudi zaradi evropskih spodbud, in postali državi priseljevanja. Prihajali so ljudje iz Latinske Amerike, Maroka, drugih nekdanjih kolonialnih držav, vzhodne Evrope ... Mislim, da bi se res lahko nekaj podobnega zgodilo z Balkanom, če bi sprejeli potrebne reforme. Največ upanja je za Bolgarijo, Romunijo in morda tudi Srbijo.

Kdo bo Balkanu vrnil škodo odseljevanja delavcev v druge države? Si je v prihodnosti mogoče zamisliti nekakšen sistem, v katerem bodo države priseljevanja morale plačati za priseljence?

Ne. To je zelo malo verjetno. Globalno bo stopnja neenakosti in razlik v dohodku, priložnostih in življenjskem standardu med državami ostala zelo visoka. To pomeni, da bodo bogate države vedno zanimive za izseljence iz srednjedohodkovnih in revnejših držav, ki doma nimajo dovolj priložnosti. Bogatejše države bodo namesto plačila verjetno postavile več ovir za vstop, predvsem za nedovoljene migracije. Prav tako bodo bolj izbirčni glede migrantov in migracij, ki jih želijo privabiti, zlasti na področju kvalifikacije in jezikovne spretnosti. Ker se bo število prebivalstva na Zahodnem Balkanu in v Vzhodni Evropi zmanjševalo in se bo to staralo, bodo bogatejši deli Evrope vse bolj privabljali tudi migrante iz bolj oddaljenih krajev, predvsem iz Azije. Vendar je mogoče, da bi zaradi nenehnih razprav o nepravičnosti migracijskih tokov, obstajala neka shema, ki bi poskušala delno nadomestiti izgube, ki jih imajo države izvora zaradi izgube veščin in vlaganja v izobraževanje ljudi, ki so se izselili. Če bi se to zgodilo, bi bila to prostovoljna neizvršljiva shema, ki bi verjetno zagotavljala bolj simbolično nadomestilo ali nepovratna sredstva, ne pa velika plačila.