»Upam, da nobena članica VS ne bo odgovorna za humanitarno katastrofo«

Evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič se je v četrtek mudil na turško-sirski meji, kjer si je v živo ogledal velikanski in zapleten logistični proces dostave pomoči več milijonom ljudi, ki živijo v oblegani provinci Idlib. Pogovarjala sva se pred odločilno sejo varnostnega sveta Združenih narodov.
 

Lahko poveste, kaj ste videli na turško-sirski meji? Je mogoče čutiti, da bi se velika humanitarna operacija utegnila že v naslednjih dneh v celoti ustaviti?

Namen moje poti je bil povečati vidnost tega vprašanja – in to tik pred sobotnim (današnjim, op.p.) iztekom veljavnosti dosedanjega mandata, ki ga je odobril varnostni svet ZN. Za ponovno avtorizacijo čezmejne dobave humanitarne pomoči preko še zadnjega odprtega mejnega prehoda Bab al Hava je potrebna nova resolucija varnostnega sveta: s svojim obiskom meje sem želel k prepoznavnosti te zadeve in njenega pomena za več milijonov Sircev, ki so ukleščeni na severozahodu države med turško mejo in frontnimi črtami. 3,5 milijon od 4,4 milijona ljudi, ki živijo v Idlibu, je praktično v celoti odvisno od humanitarne pomoči, ki k njim pride preko edinega odprtega mejnega prehoda. Gre, dobesedno, za njihovo preživetje.
Pogledali smo tovorni terminal, ki ga upravljajo ZN skupaj z vrsto različnih humanitarnih organizacij. To je velikanska logistična operacija, ki je ni sposoben opravljati nihče drug. Le ZN imajo takšne zmogljivosti: vsak mesec gre v Sirijo tisoč tovornjakov, na severozahod države dobavljajo vse, kar ljudje rabijo za preživetje. Bilo je očitno, da bodo posledice za ljudi v primeru, da se zapre še zadnji mejni prehod za dostavo humanitarne pomoči, katastrofalne. To je tudi sporočilo, ki sem ga želel s svojim obiskom posredovati v javnost – z namenom povečanja zavesti o tem, kako pomembno, nujno je, da bi članice VS dosegle dogovor o tem, da ta življenjska žila ostane odprta.


 

Kaj pričakujete od glasovanja v varnostnem svetu Združenih narodov?

Resno upam, da bo dosedanji dogovor podaljšan. Res težko si namreč predstavljam, kako bi bilo mogoče nadomestiti pomoč, ki so jo do zdaj dostavljali Združeni narodi. Upam, da se bomo v sobotno jutro zbudili z dobrimi novicami iz New Yorka. Kot rečeno: gre za milijone ljudi, katerih življenje je odvisno od dostave humanitarne pomoči. Upam, da bo ta zavest prevladala nad nekaterimi političnimi aspekti.
 

Je ruske – in tudi kitajske – diplomate mogoče čutiti kaj posluha?

Sem zmerni optimist. Vsaj kar se začasnega podaljšanja tiče (na mizi v VS je bil predlog šestmesečnega podaljšanja obstoječega stanja, op.p.). Gre za človeška življenja. Upam, da nobena članica varnostnega sveta ne bo odgovorna za humanitarno katastrofo. Evropska unija sicer nima nič proti, da bi pomoč na severozahod Sirije prihajala tudi iz Damaska, kar zagovarja Rusija. A do zdaj to ni delovalo.