Ni le posedanje, je več kot klepet, hkrati pa je tudi del identitete, ki izginja. Župan andaluzijskega mesteca Algar je pripravljen storiti vse, da bi se tradicija sosedskega večernega druženja na prostem ohranila. Zavzema se celo za njen vpis na seznam Unescove nesnovne dediščine. »Nočem, da bi se stik med meščani, prijatelji ali družinami izgubil,« je José Carlos Sánchez povedal v pogovoru za Delo.

 Ko se dan na Iberskem polotoku prevesi v popoldne in pripeka popusti, starejši prebivalci nekaterih vasi in manjših mest pograbijo stole in se udobno namestijo na ulice pred domovi. Danes na pragu svoje hiše, jutri pri sosedu, nemalokrat jim ob tem tekne hladno pivo, včasih tudi hrana. Toda glavno je, da se na dolgo in široko razpravlja in nič manj opravlja – največkrat do poznega večera. »Tukaj se poznamo vsi, zato vse govorice pridejo na dan,« je dejal Sánchez.

Večerne klepetavce v Algarju zadnje dni zaposlujeta predvsem dve temi: nedavno je v mestu padel sueldazo, lotku podobna španska igra na srečo, in med deset gospodinjstev razdelil 200.000 evrov. »Loterije ne zadeneš vsak dan, še posebej ne v tako majhnem kraju,« je bil vesel župan. Nič manj pa prebivalce Algarja ne navdušuje njegova namera, da bi mediteranske večerne debate prepoznal še Unesco, kar je belo mesto v bližini Cádiza nepričakovano postavilo na radar domačih in tujih medijskih hiš.

Dobri odnosi in čist zrak

Ideja se je Sánchezu porodila, ko ga je sosed opozoril na članek, ki je omenjal vpis klepetavega večernega posedanja na seznam nesnovne dediščine. Algar se mu je zdel kot naročen za prevzem pobude. Ne le zato, ker prvi pobere največ zaslug, temveč predvsem, ker je vsakodnevna navada v njegovem kraju v nasprotju z nekaterimi drugimi, kot pravi, še vedno precej živa. Obenem sicer priznava, da v tej tradiciji po Španiji ni velikih razhajanj, a ne pozabi dodati, da ima vsak kraj svoje lokalne značilnosti. »Naša so dobri odnosi in zrak, ki ga imamo v Sierri de Cádizu,« je povedal. Pred nadaljevanjem postopka zdaj čaka odgovor regionalne andaluzijske vlade, nanj pa se ob veliki medijski pozornosti obrača vedno več občin, ki bi se rade pridružile iniciativi. »Z odprtimi rokami sprejmemo vse,« je dejal. »Želimo si, da družbena omrežja ne bi uničila ene izmed naših najbolj priljubljenih tradicij, da ljudje ne bi obtičali doma pred televizijo, ampak bi raje šli ven in izkoristili čist zrak.«



Ni treba posebej poudarjati, da je tudi Sánchez velik ljubitelj kramljanja na ulici. »Sem župan občine s 1400 prebivalci, in čeprav se ne zdi, sem zasut z delom. Toda ko imam luknjo, z veseljem posedam z 82-letno mamo in to so najboljše minute dneva,« je bil jasen. »Telefon pustim v hiši, usedeva se zunaj in si poveva, kako je minili najin dan, to je neprecenljivo.«

Sánchez je prepričan, da je tradicija v Španiji in drugod po Evropi preživela razmah množičnih medijev tudi zaradi svojih terapevtskih lastnosti, saj da pomaga pri odpravljanju osamljenosti in drugih duševnih tegob. Ob zasoljeni ceni električne energije, ki v Španiji iz dneva v dan dosega nove rekordne vrednosti, pa preživljanje poznih popoldnevov pod milim nebom, kot pravi zagnani župan, prinaša tudi prihranek.