Od grdih obsodb o etničnem čiščenju do spravnih besed

Italija se poslavlja od ene izmed najbolj opaznih osebnosti svoje polpretekle zgodovine Giorgia Napolitana, dočakal je 98 let. Dvakrat je bil izvoljen za predsednika republike, prej je bil prvi notranji minister z levice, predsednik poslanske zbornice in evropski poslanec, dolga leta med najvišjimi voditelji komunistične partije.

O njem so na zahodu govorili, da je bil pravi lord med komunisti. Prvi je bil, ki so ga Američani v času evrokomunizma povabili na obisk v Washington. Med vojno je bil partizan, borec proti nemškim okupatorjem in proti Mussolinijevi fašistični salojski republiki.

V Sloveniji se je Giorgio Napolitano močno zapisal v spomin zaradi tržaškega srečanja med predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške leta 2010. Dogodek je obveljal za prvo veliko spravno dejanje med tremi državami. Giorgio Napolitano, Danilo Türk in Ivo Josipović so na Trgu Unità poslušali imeniten koncert, godli in peli so zbori in orkestri iz treh držav, potem so se sprehodili še do Narodnega doma, ki je čez leta res postal spet slovenski. Za to je zaslužen Napolitanov naslednik na Kvirinalu Sergio Mattarella.

Ko se je Mattarella leta 2020 s tedanjim slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem z roko v roki poklonil pri spomeniku na Bazovskem šohtu, so Italijani to dejanje sprejeli kot slovensko opravičilo za fojbe, kot priznanje vsega, kar sicer obsojajo ob vsakoletnem spominu na fojbe in izgon Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije. Njihovi mediji pa žal skoraj niso opazili tudi Pahorjevega in Mattarellovega poklona pred spomenikom štirim slovenskim junakom, borcem proti fašizmu, ki so bili ustreljeni na bazovski gmajni in jih uradna Italija še zmeraj obravnava kot teroriste.

Giorgio Napolitano je ob zgodovinskem predsedniškem srečanju v Trstu že precej spremenil svoje poglede na sosede, nikakor pa ni mogel zamegliti pogledov na svoje lastne nastope v predsedniški palači na Kvirinalu, ki so pomenili najostrejše in sprevržene napade na sosede in evropske zaveznike, hkrati pa najbolj poniglavo skrivanje voditelja italijanskih komunistov in odrekanje svojim zaveznikom v času, ko so se streljanja fašistov v fojbah zares dogajala.

Giorgio Napolitano. FOTO: Reuters

V sovraštvu združil levico in desnico

Prav Napolitano je bil namreč tisti, ki je na Kvirinalu, kjer vsako leto 10. februarja slavijo dan spomina na fojbe, prvi grmel o slovanskem ekspanzionizmu, barbarstvu in krvoločnem besu. S tem je prispeval k zbližanju med italijansko levico in desnico, ki sta edini skupni imenovalec našli v skupnem sovraštvu.

Dan spomina na fojbe in izgon Italijanov so v rimskem parlamentu izglasovali leta 2004, roke so dvignili na levi in na desni za besedilo, ki ga je predlagal tržaški skrajni desničar Roberto Menia, najglasnejši in najsrditejši nasprotnik Slovencev. Nekateri zgodovinarji, predvsem Milica Kacin Wohinz, so že takrat opozorili, da se bivši fašisti in bivši komunisti pogajajo na račun Slovencev in Hrvatov. Svoj del krivde pa so s tem poskusili izbrisati predvsem komunisti. Menia je zdaj senator skrajno desničarske stranke Bratje Italije, ki jo vodi predsednica vlade Giorgia Meloni.

Giorgio Napolitano se je pozneje ogradil od svojih stališč, ki jih je na Kvirinalu izrekel leta 2007 in so na javno mnenje bolj vplivala od vseh obsodb Roberta Menie. Menia je bil pač sin pregnanca iz Istre, Napolitano pa partizan in komunistični voditelj, takemu pa je verjeti, ko govori o etničnem čiščenju in pobijanju Italijanov, ki so bili krivi samo zato, ker so bili rojeni kot Italijani.

Napolitanov odnos do Slovenije se je še bolj omilil, ko ga je v Rimu obiskal predsednik Danilo Türk. Bolj prisrčnega sprejema menda ni bilo ne prej ne pozneje. Napolitano je tedaj že spregovoril tudi o tem, da so Slovenci trpeli pod fašizmom.

Italijanski mediji so zadnje dni veliko pisali o Giorgiu Napolitanu, tudi desničarski Il Giornale se ga je spomnil, imenoval pa ga je za tistega predsednika republike, ki je strmoglavil Silvia Berlusconija. Na desnem robu so še zdaj prepričani, da je skupaj z nemško kanclerko Angelo Merkel Napolitano največ pripomogel, da je moral največji italijanski voditelj po Mussoliniju posloviti od oblasti in se tja ni zmogel več vrniti.