Tveganje razdora v EU pod Orbánovo taktirko

Z neuradnega vrha EU v Andaluziji so prišla predvsem jasna znamenja o dveh velikih temah, ki bosta v prihodnjih mesecih zaznamovali odločitve v Bruslju: o azilno-migracijskem gordijskem vozlu in prihodnjih širitvah EU.

Zakaj se je najbolj zapletalo pri migracijah?

Vedno, kadar migracije obravnavajo na vrhu EU, nastanejo zapleti. Unija je v zadnji fazi sprejemanja velikega azilno-migracijskega svežnja. V sredo so države članice (svet EU) kljub nasprotovanju Budimpešte in Varšave – Avstrija, Češka in Slovaška so se vzdržale – le sprejele stališče do krizne uredbe, ki ureja odzivanje Unije med velikim pritiskom migrantov. Madžarski premier Viktor Orbán je v Granadi zatrdil, da sta bili njegova država in Poljska pri obravnavi azilno-migracijskega pakta »zakonsko posiljeni«. Zato naj ne bi bili več pripravljeni na kompromise. Poglavje o migracijah je bilo izločeno iz skupne izjave vrha, ker sta ga Orbán in njegov poljski kolega Mateusz Morawiecki blokirala. Zato ga je predsednik evropskega sveta Charles Michel objavil ločeno.

Kakšne rešitve ponuja evropska politika?

EU se pri migracijski politiki že leta vrti v krogu. Ponavlja, da bi morali sodelovati s tretjimi državami. Preprečevati bi morali, da bi ljudje sploh odšli na pot. Zagotoviti bi morali zakonite poti – premier Robert Golob je, denimo, na vrhu govoril o legalizaciji migracij – in humanitarne koridorje. Tako ne bi prihajali ljudje, ki kot ekonomski migranti niso upravičeni do zaščite v EU. Bolje bi morali spodkopavati poslovni model tihotapcev ljudi in varovali zunanje meje. Prizadevanja Unije so bila doslej v praksi le izjemoma uspešna.

So na vidiku kakšne druge rešitve?

Zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell je govoril o širjenju vojaške operacije Irini, ki je sicer namenjena izvajanju embarga na dobave orožje v Libijo. Operacijo bi po njegovem mnenju lahko razširili pred obalo Tunizije, tudi v njene ozemeljske vode. To bi zahtevalo soglasje tunizijskih oblasti. EU je poleti sicer že sklenila kupčijo s Tunizijo, s katero je tej državi zagotovljena pomoč v zameno za njeno konstruktivno držo pri zajezitvi migracij v Evropo.

Kje se zapleta pri pomoči Ukrajini?

Tudi pri tej temi je Orbán v Granadi razglasil politiko blokade. Na mizi je zvišanje proračuna EU. Ukrajini bi bilo v okviru tega zvišanja do leta 2027 na voljo 17 milijard evrov nepovratnih sredstev in še 33 milijard evrov ugodnih posojil. Zunaj proračuna je predvidenih še po pet milijard evrov na leto za dobave orožja za obrambo pred rusko agresijo. Madžarski premier je prepričan, da dobave orožja zgolj podaljšujejo vojno. Budimpešta, ki je med največjimi prejemnicami denarja iz bruseljske blagajne, najbrž izsiljuje, da bi si sprostila evropska sredstva, ki so bila zamrznjena, ker ne spoštuje pravil EU.

So voditelji pritrdili pozivom, da bi morali širitev pospešiti?

Kljub velikim besedam in občasnemu omenjanju cilja, da bi obe strani morali biti pripravljeni na širitev do leta 2030, je negotovosti veliko. EU najprej potrebuje notranje reforme, da bi sploh lahko delovala z več državami v svojih vrstah. Med predlogi sta popolna odprava odločanja s soglasjem in zmanjšanje števila evropskih komisarjev. »Vlade ne moreš ves čas širiti in si izmišljati novih ministrstev,« je opozoril nemški kancler Olaf Scholz.

Kažipot do Evrope več hitrosti

Bi k Uniji lahko pristopila Ukrajina?

Ukrajina je že tako še sredi vojne. Po indeksu zaznave korupcije, ki ga izračunava Transparency International, je nizko, na 116. mestu. Na Balkanu ni veliko bolje. Srbija, denimo, je na 101. mestu. Vstop novih držav, zlasti velike in revne Ukrajine, načenja celo vrsto vprašanj glede finančnih prispevkov iz proračuna EU. Po enem od izračunov bi se v Ukrajino iz proračuna v sedmih letih steklo 186 milijard evrov, če bi sistem ostal enak, kot je danes.

»Upam, da bomo prej ko slej postali neto plačnica, ker to pomeni, da smo dovolj razviti in prispevamo po svojih zmožnostih,« je glede prihodnje vloge Slovenije v proračunu EU dejal premier Robert Golob. FOTO: Jorge Guerrero/AFP

Kaj bi širitev pomenila za Slovenijo?

Slovenija je tradicionalno zagovornica vstopa držav Zahodnega Balkana. Pred decembrskim odločanjem si prizadeva, da bi bila sprejeta odločitev EU o začetku pristopnih pogajanj z Bosno in Hercegovino. Premier Golob pričakuje, da bo Bruselj predlagal postopno pristopanje kandidatk v več fazah. Na finančnem področju bi vstopanje bolj revnih držav pomenilo, da bi za države, ki so že v EU, ostal manjši del kolača. Države, ki so vstopile od leta 2004, s povečevanjem razvitosti že tako izgubljajo dostop do dela izplačil iz evropskih skladov. »Upam, da bomo prej ko slej postali neto plačnica, ker to pomeni, da smo dovolj razviti in prispevamo po svojih zmožnostih,« je dejal Golob.      

Je letnica 2030 za širitev sploh realistična?

Michel, ki je prvi začel omenjati letnico 2030, je opozoril, da je nekaj voditeljev zadržanih glede konkretnega datuma širitve. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je opozorila, da avtomatizma ni. Napredek kandidatk bo temeljil na njihovih dosežkih. Izpeljati morajo reforme in se prilagoditi. »Pot je individualna,« je dejala. Prva preizkušnja bo že decembra, ko naj bi voditelji odločali o začetku pristopnih pogajanj s Kijevom.