Turško-ruski dogovor deluje, a ni trajna rešitev

V severozahodni sirski provinci Idlib je dobra dva tedna po izteku ultimata o predaji težkega orožja in umiku pripadnikov skrajnih skupin, kar sta bili ključni zahtevi turško-ruskega dogovora o vzpostavitvi demilitariziranega območja, ki so ga sprejeli v Sočiju, razmeroma mirno. Da turško-ruski dogovor deluje, je v torek potrdil tudi generalni sekretar Združenih narodov António Guterres in v svojem poročilu zapisal, da se je v Idlibu »strmo znižalo število vojaških aktivnosti, opaženo pa je tudi, da so se ustavili letalski napadi«.

Na še zadnjem večjem območju pod nadzorom različnih uporniških skupin – če seveda odmislimo kurdska območja na severu države in »žepe«, kjer ima skupaj s svojimi lokalnimi podizvajalci nadzor turška vojska – kljub za zdaj uspešnemu delovanju dogovora med Ankaro in Moskvo, ki je, vsaj začasno, »zamrznil« morebitno veliko ofenzivo vladnih sil, vlada tesnobno razpoloženje.

V provinci, kjer živi okoli tri milijone ljudi, od tega dva milijona beguncev iz preostalih delov Sirije, predvsem mest, ki so bila dlje časa pod nadzorom uporniških skupin, ki so jih bile te zaradi operacij vladne vojske, iranske revolucionarne garde, Hezbolaha in šiitskih milic prisiljene (poražene) zapustiti, se ljudje še vedno pripravljajo na morebitno veliko ofenzivo sirske vladne vojske. Ta še zdaleč ni izključena, čeprav je turško-ruski dogovor zelo hitro dal otipljive rezultate in nakazal, da bi bilo sirsko vojno vendarle mogoče končati z diplomatskimi sredstvi, in ne z brutalnim vojaškim obračunom, ki bi v vsakem primeru še bolj destabiliziral že tako skrajno vnetljivo regijo.

Odločilna turška vloga

Večina uporniških skupin, ki v Idlibu delujejo v različnih koalicijah, je sledila navodilom turško-ruskega dogovora in »oddala« svoje težko orožje – od tankov do topov. To velja tudi za milico Hajat Tahrir al Šam, naslednico Fronte al Nusra, pod katere okriljem v zadnji uporniški provinci deluje okoli 60.000 borcev. (Večinoma) domačih in tujih. Pogovore in logistiko z uporniki je v Idlibu vodila Turčija, ki ima v provinci že od prej – na podlagi dogovora o vzpostavitvi tako imenovanih deeskalacijskih območij iz Astane – postavljenih dvanajst vojaških opazovalnic, hkrati pa je od prvih dni sirske vojne, ki traja že sedem let in pol, tesno povezana z določenimi, manj skrajnimi uporniškimi skupinami. Denimo s Svobodno sirsko vojsko, katere »kadrovsko« in ideološko jedro se je po seriji vojaških porazov in velikih izgubah v zadnjih letih sicer bistveno spremenilo. Turčija si preprosto ne more privoščiti – ne vojaško, ne politično, ne varnostno in zaradi vse hujše gospodarske krize tudi ne finančno – izbruha velikega spopada na svoji meji, ki bi se ob sprožitvi sicer že dolgo načrtovane vladne ofenzive gotovo razvnel.

Obleganje od sveta odrezanega Idliba, kjer vlada humanitarna katastrofa, bi namreč nedvomno povzročilo nov eksodus civilnega prebivalstva, ki bi pred spopadi lahko bežalo le proti Turčiji. Ta bi bila prisiljena odpreti svojo že dve leti in pol zaprto mejo s Sirijo, kjer je v tem času zraslo več sto kilometrov visokega betonskega zidu. Turčija, ki že dolga leta gosti približno štiri milijone sirskih beguncev, pritisk nanjo pa se je po zaprtju balkanske begunske poti in podpisu evropsko-turškega begunskega dogovora spomladi 2016 še povečal, je zato za zdaj storila vse, da do velikega obračuna v Idlibu (še) ni prišlo.

Sirske oblasti, ki pri dogovorih Ankare in Moskve – podobno velja za Iran – niso sodelovale, so Turčijo sicer v zadnjih dneh nekajkrat obtožile, da svojih zavez iz dogovora ni izpolnila – predvsem kar se tiče vzpostavitve demilitariziranega območja na severozahodu Sirije. Turška oblast je obtožbe nemudoma zavrnila, a sočasno zaostrila svoj vojaški obračun z YPG, milico sirskih Kurdov, ki skupaj s Sirskimi demokratičnimi silami (SDF), svojo sestrsko vojaško organizacijo, obvladuje skoraj četrtino sirskega ozemlja. Turška vojska, ki je – sicer v imenu boja proti samooklicani Islamski državi – v zadnjih dveh letih sprožila že dve veliki operaciji znotraj sirskega ozemlja, ki sta bili dejansko namenjeni razbitju kurdskega avtonomnega območja Rojava (Ščit Evfrat in Oljčna vejica), je v zadnjih dneh bombardirala kurdske cilje tudi vzhodno od reke Evfrat, ki je v turških očeh veljala za skrajno mejo kurdske avtonomije na severu Sirije. Turčija je med drugim obstreljevala tudi predmestje Kobanija, kurdskega »mesta heroja«, ki je bilo v vojni z IS popolnoma porušeno, a je kljub temu čudežno preživelo.

Zgoščenost sil

Turški velik motiv po ohranjanju statusa quo v Idlibu je, posledično, treba razumeti tudi v kontekstu obračuna z YPG in krepitvijo geostrateškega položaja Ankare. Nikakor ne le na severu Sirije, kjer so sicer še vedno prisotni – in aktivni – tako rekoč vsi glavni akterji najbolj krvavega konflikta našega časa, dejansko sirske svetovne vojne. Od Rusije in Združenih držav in pripadnikov posebnih enot iz različnih evropskih držav do Savdske Arabije, Katarja in Irana. Od sirskih režimskih sil do ostankov Islamske države. Od različnih uporniških skupin in Turčije do kurdskih »samozaščitnih ljudskih enot« in globalnih šiitskih milic.