Turški preobrat, švedsko navdušenje, ukrajinsko olajšanje

Da je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan po štirinajstih mesecih preigravanja na mestu v ponedeljek zvečer, na predvečer začetka Natovega vrha v Vilni, predsedniku švedske vlade Ulfu Kristerssonu in generalnemu sekretarju evro-atlantskega zavezništva Jensu Stoltenbergu dejal, da bo Turčija prižgala zeleno luč za vstop Švedske v Nato, po intenzivnem diplomatskem dogajanju v zadnjih dneh ne bi smelo biti presenečenje.

V turški politiki do vojne v Ukrajini je po skoraj sedemnajstih mesecih ruske agresije očitno prišlo do preobrata. Da Turčija, v primeru vojne v Ukrajini ujetnica geografije, ni več dosledno nevtralna, je bilo mogoče opaziti že minuli petek, ko je v Istanbulu v sklopu svoje turneje štirih držav gostoval ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.

V času Golobove vlade več natoskeptikov

Po srečanju z Recepom Tayyipom Erdoğanom je bil ukrajinski predsednik izjemno zadovoljen: v domovino se je namreč vrnil v družbi poveljnikov zloglasnega Azovskega bataljona, ki so jih lani spomladi v Mariupolju zajele okupacijske ruske sile. V skladu z dogovorom med Ankaro in Kremeljem bi se ukrajinski vojaški poveljniki domov lahko vrnili šele po koncu vojne. Ne le to: Erdoğan je po srečanju z Zelenskim dejal, da si Ukrajina zasluži mesto v zvezi Nato. In to, ironično, po dolgotrajnem, v kontekstu turških geostrateških interesov izjemno modrem zavlačevanju uradne Ankare pri podpori švedskega pridruževanja.

Že v petek zvečer je bilo torej jasno, da se je Turčija odmaknila od Rusije, s katero je sicer po začetku agresije na Ukrajino še utrdila tako politične kot gospodarske (vključujoč energetske) povezave, kar v Kremlju seveda ni naletelo na navdušenje. Takšen korak je bilo po nekaj letih turške geopolitične kognitivne disonance nemudoma mogoče razumeti tudi kot turško ponovno preusmeritev proti Zahodu: proti Evropski uniji in Združenim državam. To se je v ponedeljek zvečer, ko je Erodğan prižgal zeleno luč za vstop Švedske v Nato, tega mora seveda ratificirati še turški parlament, le še potrdilo.

Koncesije da, članstvo v EU je politična utopija

Veliko je ugibanja, kaj je sprožilo preobrat, a turško odločitev je treba razumeti kot nadaljevanje Erdoğanove potrebe po vlogi ne le pomembnega, pač pa celo ključnega mednarodnega akterja. Jasno je, da v Ankari tihih obljub Evropske unije po obnovitvi pogajanj o turškem pridruževanju ne morejo jemati pretirano resno, čeprav je bil Erdoğan tisti, ki je izpostavil, da je turška evropska pot pogoj za podporo švedski pridružitvi Nato.

V kontekstu turškega približevanja EU je realno mogoče pričakovati močno omilitev (morda celo ukinitev) vizumskega režima za turške državljane in sprostitev trgovskih poti, kar bi lahko pomagalo okrepiti hudo ranjeno turško gospodarstvo. Na drugi strani je Turčija v neposrednih pogajanjih s Švedsko že izposlovala spremembo protiteroristične zakonodaje, potencialno izročitev določenih turških državljanov (večinoma gre za Kurde) ter umik prepovedi izvoza švedskega orožja v Turčijo. V tem kontekstu je treba tudi omeniti, da je pomemben faktor pri turškem odločanju odigrala tudi ameriška obljuba o prodaji vojaških letal F-16, ki jo je zaustavil kongres. A ovir naj zdaj ne bi bilo več.

Predsednik švedske vlade Ulf Kristersson, ki ga bo dejstvo, da bo Švedska že v kratkem postala 32. članica zahodnega vojaškega zavezništva, dodobra okrepilo, z njim pa tudi vse bolj dominantni desni pol švedske politike, se je tudi zaobljubil, da bo Turčiji pomagal tlakovati pot v Evropsko unijo. Vendar te besede tukaj in zdaj nimajo nikakršne real-politične teže.

Vstop Švedske v Nato mora ob turškem sicer podpreti še madžarski parlament. Toda tudi iz Budimpešte so v zadnjih štiriindvajsetih urah prispeli zelo jasni signali, da se bo to zgodilo zelo kmalu. To je že v četrtek potrdil predsednik madžarske vlade Viktor Orbán, madžarski zunanji minister Péter Szijjártó pa je včeraj dodal, da je podpore Švedski le še »tehnično vprašanje«.