V nadaljevanju preberite:

»Želela sem si, da bi moji profesorji v šoli in moji domači videli, kaj vse zmorem.« S temi besedami je 13-letna Jui Vago pojasnila, zakaj se je prijavila na avdicijo za glavno vlogo na otvoritveni slovesnosti paraolimpijskih iger, ki je v torek potekala v Tokiu. Deklica je bila tisto »malo enokrilno letalo«. Na njen invalidski voziček, ki ga mora zaradi prirojene šibkosti rok in nog uporabljati že od zgodnjega otroštva, so pritrdili letalo z enim krilom, ki si je v čudoviti koreografiji, obogateni z zgovornim obrazom Jui Vago, vse do konca predstave vztrajno prizadevalo, da bi kljub svoji pomanjkljivosti poletelo v nebo.

To je bila izredno močna predstava, obogatena z navdihom in optimizmom, izpopolnjena z mešanico japonskega cirkusa karakuri in vrhunskega modernega plesa, okronana s sporočilom, da lahko enokrilec poleti s parastadiona, če mu pod krila zapiha dovolj volje, navdiha in predvsem ljubezni do življenja.

Paraolimpijske igre pomenijo »paralelne olimpijske igre«. In zdi se, da so nam te, ki pravkar potekajo v Tokiu, odprle svojevrsten vzporedni svet, območje trpljenja in smeha, telesne prizadetosti in duševne superiornosti, športa in umetnosti za vsako ceno. Ali, da vse skupaj poenostavim: kot da so nam pokazale, kaj je smisel življenja.