Že dolgo ni bilo toliko razlogov za hanami. Govorimo o praznovanju cvetenja japonskih češenj. Bogati grozdi nežnih cvetov so simbol lepote in minljivosti življenja, zato je bila v dneh, ko Japonce na to spominja tudi koronavirus, potreba po meditativnem občudovanju cvetočih dreves močnejša kot kdaj prej.

V parkih japonskih mest so se zbirali ljudje kljub strahu pred okužbo in navodilom strokovnjakov, naj ostanejo ustrezno oddaljeni drug od drugega. Japoncem je težko odvzeti praznik hanami. Guvernerka Tokia Juriko Koike je priznala, da bi bilo to tako, kot če bi Italijanom prepovedali objemanje ali Francozom poljubljanje. Kljub temu so okoli dreves v tokijskih parkih Šindžuku Gjoen, Ueno in Čidorigafuči, kjer se češnje običajno zgodaj razcvetijo, namestili plastične trakove, da bi preprečili večje piknike.



Prebivalci japonskega glavnega mesta so potrebovali tolažbo češnjevih cvetov, saj so se ta teden zavedeli, da poletne olimpijske igre ne bodo potekale po načrtu. Nanje so se pripravljali kot na veliko proslavo svoje »mehke sile« in bili ponosni na vse, kar bodo pokazali svetu na različnih področjih – od športnega, prek tehnološkega, do kulturnega.
 

Kultura priklanjanja

Japonska je med drugim tudi zaradi olimpijskih iger naredila vse, da bi hitro zatrla koronavirus, ki je iz Kitajske najprej preskočil prav v to državo. Ko se je pred pristaniščem v Jokohami zasidrala velika ladja za križarjenje Diamond Princess s 3700 potniki in člani posadke, med katerimi se je širil koronavirus, je med Japonci zavladal strah, da se bo to mesto spremenilo v »drugi Wuhan«, država pa v različico pokrajine Hubei, zlasti ker je vodstvo v Tokiu najprej oklevalo, ali naj zapre mejo s Kitajsko.

Ko se je skupno število okuženih na Japonskem povzpelo na 1140 in 42 smrtnih primerov, so posamezni strokovnjaki podvomili o tem, da je koronavirus v resnici pod nadzorom. V primerjavi z drugimi razvitimi državami, zlasti s sosednjo Južno Korejo, pa tudi z Italijo, Francijo ali Nemčijo, se je zdel Tokio kot oaza. V enem od najgosteje naseljenih mest na svetu so zaznali okužbo zgolj pri 0,0008 odstotka prebivalstva in bili med prvimi, ki so odpravili izredne ukrepe.



Potem ko se je prejšnji konec tedna pod češnjevimi drevesi v tokijskih parkih zbralo na tisoče ljudi, je guvernerka Juriko Koike opozorila, da bo morda moralo glavno mesto v karanteno, če bi se v prihodnjih treh tednih zgodil izbruh covida-19.

Japonci so malo okuženih v svoji deželi delno pojasnili tudi s kulturo priklanjanja namesto rokovanja in običajem, da si pogosteje umivajo roke od pripadnikov katerekoli evropske nacije. Toda hanami jih je pripeljal do tega, da so bili znova drug ob drugem, in zdaj čakajo odgovor na vprašanje, ali bo posledica tega porast okužbe z virusom.

Težko je najti narod s toliko samodiscipline, kolikor je imajo Japonci. V času velikega potresa in cunamija pred devetimi leti, ko je umrlo več kot 18.000 ljudi, so stali v vrstah za vodo, hrano in zdravila, mirno čakali na navodila kriznih štabov in bili pripravljeni na skorajda neskončno potrpljenje med mukotrpnim obnavljanjem porušenih območij.
 

... da bo znova vse dobro

Vendar je zanje čustvena vez s češnjevim cvetom preveč pomembna, da bi se odrekli hanamiju. V vejah, okrašenih z grozdi kratkotrajne lepote, vidijo Japonci sublimacijo svoje kulture, filozofije, zgodovine in odnosa do bivanja. Teh nekaj tednov ima poleg tega velik pomen za gospodarstvo, saj takrat, kot pravijo, »razvežejo mošnjiček« in za zabave ob hanamiju trošijo več kot ob kateremkoli drugem prazniku.

Do zdaj so na Japonsko v času cvetenja češenj na veliko prihajali tudi tujci. Lani je od marca do maja to državo obiskalo 8,5 milijona tujih turistov, ki so tukaj potrošili okoli 6 milijard dolarjev. Letošnjo pomlad tujcev ni. Vsi se borijo s koronavirusom. Zato si Japonci še bolj želijo uživati v češnjevem cvetu. Kot v simbolu krhkosti človeka, ki se je zdaj pokazala na vseh področjih. Kot v sliki lepote, na katero kljub vsemu ne smemo pozabiti. Kot v obljubi, da bo znova vse dobro.