Težavna razmerja med komisijo in politiko

Bruselj – »To bo evropska komisija zadnje priložnosti,« je na začetku njenega mandata jeseni 2014 razglasil Jean-Claude Juncker. V zadnji fazi pred koncem njenega dela se že krešejo mnenja o njeni zapuščini. Za posebej kočljivo velja njena političnost – v očeh mnogih je obremenjena s politizacijo.   

Junckerjeva komisija je prišla v bruseljsko palačo Berlaymont, ko na stari celini še ni bila končana najhujša finančna in gospodarska kriza po drugi svetovni vojni. Nastal je pojem »polikriza«, ki zajema gospodarske težave, migracijski pritisk, vzpon domačih nacionalizmov, brexit, čezatlantski razdor, destabilizacijo evropskega sosedstva … Veliko se je morala ukvarjati s kriznim menedžmentom. Po drugi strani je sprožala več razprav, kakšna naj bo sploh Unija v prihodnosti, denimo s petimi Junckerjevimi scenariji. Glede tega sicer opaznih konkretnih premikov ni bilo.

Niso le druščina tehnokratov

Mnogi, ki so visoko v notranjih strukturah daleč največje institucije EU, v večji političnosti dela ne vidijo nič posebnega in sploh ne novega. Ves razvoj EU, zlasti po podpisu maastrichtske pogodbe leta 1992, in širjenje pristojnosti narekujeta bolj politično delo. Komisija je razvila dvojno naravo – tehnokratsko in politično. Sam Juncker je želel, da bi imel med komisarji izkušene politike, nekdanje predsednike vlad. »Imamo močnejši nadzor na politični ravni,« pravi Sophia Russack, ki na bruseljskem mislišču Center za evropske politične študije (CEPS) proučuje delovanje institucij EU.

Tako je Juncker vzpostavil drugačno organizacijsko strukturo. Pod vsakim podpredsednikom sodelujejo projektne ekipe komisarjev s povezanih področij. Vsak zakonodajni predlog vključuje različne resorje. Z novim načinom so po ugotovitvi Russackove preprečevali, da bi bila vsakič, ko si je kdo v neki enoti nizko v hierarhiji izmislil »kaj pametnega«, ideja nato obravnavana naprej. »Tako so nastajale absurdnosti,« je povedala raziskovalka. V prejšnjem mandatu so razburjale številne stvari, od bruseljskega reguliranja ročk prh do gostilniških stekleničk za oljčno olje.

Juncker je sistem postavil na glavo: kaj bodo naredili, se odloča na najvišji ravni. »Odločitev ne sprejemajo uradniki, ampak politiki,« je ocenila Russackova. Evropska komisija si je postavila prednostne naloge, delajo v skladu z njimi in komisarji si ne morejo kar izmišljati svojih projektov. V instituciji, ki je kot varuhinja pogodb zavezana nevtralnosti in po svoje tehnokratski, črkobralski pravniški logiki, vsaka političnost povzroča napetosti. Tarča kritik so postali, ker da so glede kršitev proračunskih pravil po politični presoji popuščali članicam.

Kritike iz Slovenije

Pri proračunu je pravila nekoliko drugače razlagala in bila do Francije manj stroga. »Ne gre za kršitev pravil ali njihovo raztegovanje, ampak za logiko, da evropska komisija ne deluje v političnem vakuumu. Zato mora upoštevati celoten kontekst,« je prepričana Russackova. Za Slovenijo je bilo še posebej kočljivo, ker se je v njenih očeh evropska komisija približala strankarski politiki. Očiten primer tega je po mnenju Ljubljane razprava o arbitraži, pri kateri vodstvo evropske komisije ni hotelo povzročati težav hrvaškemu premieru Andreju Plenkoviću, ki je iz iste politične družine kot Juncker.

Politično razsežnost evropske komisije še krepi sistem vodilnih kandidatov, ki se je prvič uveljavil z Junckerjem pred petimi leti. Kandidat nastopa na volitvah kot strankarski človek. A strankarski vpliv ima meje. Člane komisarskega kolegija namreč imenujejo države članice. Tako so evropski komisarji iz vrst ljudske stranke, socialdemokracije in iz liberalnega tabora. Strokovnjakinja Russackova sicer sodi, da je ideja vodilnih kandidatov dobra, a v praksi se še ni obnesla. Osnovni cilj je bil, da bi se volivci bolj vključili. Na koncu je bila udeležba leta 2014 najnižja doslej.

Edinstvena moč Selmayrja

»A kaj narediti? Naj se vrnemo k staremu sistemu (ko so predsednika izbirali voditelji držav članic)? To je nemogoče, saj smo že daleč v procesu,« je povedala. Tako pred majskimi volitvami spet poteka politična bitka, v kateri je vodilni kandidat EPP vodja skupin njihovih evropskih poslancev, bavarski konservativec Manfred Weber. Letos je nasprotovanja sistemu več. Skupni imenovalec vseh voditeljev je nasprotovanje avtomatizmu: da zmagoviti vodilni kandidat mora postati naslednik Junckerja na položaju predsednika evropske komisije.

Posebnost zadnje evropske komisije je velika vloga Martina Selmayrja, ki je bil najprej Junckerjeva ​desna roka kot vodja njegovega kabineta. Lani je – imenovanje še vedno dviguje prah, saj po mnenju številnih akterjev ni bilo ne po črki ne v duhu pravil – postal vplivni generalni sekretar evropske komisije. Russackova je omenila »še nikoli videno moč« Selmayrja. Nemec velja za najvplivnejšega človeka v Berlaymontu. V zgodovini je bilo nekaj podobnih fenomenov: Pascal Lamy je vodil kabinet Jacquesa Delorsa, ki je obveljal za enega največjih predsednikov evropske komisije doslej.