Svet v težavah, ker Kitajska ne uvaža več smeti

Po vsaki žetveni sezoni se je moral Liu Weiquan spopadati z veliko težavo – kako se rešiti slame. Kmet iz kitajske pokrajine Anhui je kupe posušenih bilk lahko samo sežgal, zato se je več dni po vsem okrožju širil dim in vsi so zaradi onesnaženega zraka kašljali.

Zdaj Liu že vnaprej ve, kaj bo storil, ko bo požel štiri tone pšenice na svoji njivi v vasi Gaotai. Slamo bo prodal bližnji tovarni, ki izdeluje pohištvo za otroke. Do zdaj je kot surovino uporabljala odpadno plastično embalažo, zdaj se vrača k tradicionalni tehnologiji. Slamo najprej presejejo, nato jo zvežejo v plošče za klopi, mize in omare. Slama ne vsebuje formaldehida, zato je precej primernejša za izdelavo predmetov, ki se jih bodo otroci neposredno dotikali.

Slama je na Kitajskem postala priljubljena, potem ko je vlada v Pekingu na začetku leta prepovedala uvoz tujih odpadkov in so se proizvajalci, ki so uporabljali tujo plastično embalažo kot surovino za izdelavo različnih izdelkov, bolj posvetili domačim virom. Vse od leta 1988 so v Kitajsko pošiljali skoraj polovico globalnih plastičnih odpadkov, denimo plastenke, plastične vrečke, škatle in plastificiran papir za zavijanje.



Šest mesecev po tem, ko je osrednja vlada sporočila, da se bo tovrstno odpiranje zunanjemu svetu končalo, ekologi z različnih znanstvenih inštitutov poskušajo analizirati, kako bo nova politika Pekinga vplivala na preostale države. Znanstveniki so ugotovili, da je Kitajska samo leta 2016 uvozila več kot sedem milijonov ton plastike. Poleg tega so tudi Kitajci odvrgli skoraj 61 milijonov ton smeti, tako da so raziskovalci na univerzi v Georgii izračunali, da bo do leta 2030 na različnih območjih po svetu nakopičenih več kot 111 milijonov ton plastičnih odpadkov, ki bi jih sicer uvozila Kitajska. Za zdaj nihče ne ve, kako rešiti to ekološko težavo, če Kitajska ne bo pripravljena sprejeti tujih smeti. Toda Kitajska bo tako gotovo prisilila številne države, da bodo našle novo rešitev in morda nepričakovano iznašle novo tehnologijo odlaganja in reciklaže odpadkov.
 

Tajska – Trashland (Dežela odpadkov)

Poleg glavobola, ki ga je kitajska prepoved povzročila pri največjih izvoznikih odpadkov, med katerimi prednjačijo ZDA, Japonska in Nemčija, bi bila ena od posledic takšnega preobrata lahko tudi nevarna onesnaženost držav, ki se zdaj ponujajo kot nadomestni cilji za rabljeno plastiko. Malezija in Vietnam sta že povečala uvoz tujih odpadkov. Tajska je zaradi velikih količin tujih odpadkov, ki jim dovoli prehod čez svoje meje, že dobila novo ime – Trashland (Dežela odpadkov). Precej resnejše je vprašanje, ali si te države brez ustreznega upravljanja odpadkov in brez velikih primernih površin, ki jih ima na voljo, denimo, Kitajska, sploh lahko privoščijo ustvarjati takšen zaslužek, ki se mu je zavestno in z dobrimi razlogi odpovedala azijska velikanka.
V zadnjih šestih mesecih je Tajska uvozila približno 50 milijonov ton elektronskih odpadkov iz Evropske unije, ZDA in Japonske ter si nakopala težave zaradi škodljivih sestavnih delov starih računalnikov, televizorjev, tiskalnikov in xboxov. Uvoz tovrstnih odpadkov se je v zadnje pol leta precej povečal tudi v Laos in Kambodžo, zato se zdaj mnogi sprašujejo, kako bo vse to preneslo njuno že tako in tako občutljivo okolje.

Ko je policija maja letos izvedla racijo v obratu za recikliranje odpadkov v Čačengsaoju, vzhodno od Bangkoka, je ugotovila, da so kitajska podjetja, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, kratko malo preselila svojo dejavnost na Tajsko. V tej državi so odprli približno sto središč za recikliranje v kitajski lasti, odpadki pa pogosto pridejo do njih z lažno deklaracijo »rabljeno blago«, saj se tako precej lažje izognejo carinskemu nadzoru, kot če bi veljali za odpadke.



V centrih za recikliranje nato ločijo plastične dele od kovinskih in to počnejo večinoma neusposobljeni sezonski delavci, ki se za nizke dnevnice izpostavljajo pogubnim učinkom škodljivih materialov. Poleg tega z nestrokovnim sežiganjem odpadkov pošiljajo v zrak velike količine nevarnih delcev, in ker ima Tajska razmeroma ohlapne zakone o zaščiti okolja, so ugotovili, da nekateri obrati za recikliranje delujejo tik zraven ribnikov in gojilnic rakov. To pomeni, da bi strupi iz odpadkov lahko prišli v hrano, ki jo ljudje jedo v tej turistični državi.

Potem ko se je razvedelo, da so z nezakonitim uvozom smeti in s tem, da odpadke pomagajo obdelovati Kitajci, povezani tudi nekateri podkupljivi politiki v Bangkoku, so začeli veliko razpravljati, ali bi morala tudi Tajska uvesti prepoved uvoza odpadkov.


 

Več bogastva, več plastike

Ko se je moral Zahod spopasti z velikansko težavo zaradi odpadkov, ki jim Kitajska ne dovoli več vstopiti na svoje ozemlje, so azijski komentatorji opozorili, da je središče krize pravzaprav na njihovi celini. Azija je ne samo celina z največ prebivalci, ampak tudi najbolj dinamičen del sveta, v katerem se razvija gospodarstvo, povečuje se srednji razred in raste bogastvo, to pa pomeni tudi vse več hrane v plastični embalaži za enkratno uporabo. Urbanizacija skupaj z dvigom življenjske ravni je recept za ekološko katastrofo. Samo osem držav – Kitajska, Indonezija, Filipini, Vietnam, Šrilanka, Tajska, Malezija in Egipt – ustvarja 63 odstotkov skupne količine plastičnih odpadkov v oceanih.

V eni od raziskav so celo ugotovili, da je v Aziji osem od desetih rek, ki odnašajo največjo količino plastičnih smeti v oceane. Samo kitajska reka Jangcekjang vsako leto odnese 1,5 milijona ton plastike v Rumeno morje.

Prepovedi o uporabi plastičnih vrečk v prodajalnah so uvedli v skoraj vseh azijskih državah, vendar v nobeni niso občutno zmanjšali težav s plastičnimi odpadki. S prepovedjo uvoza tujih smeti so samo prenesli neželene odpadke iz Kitajske v jugovzhodno Azijo, kamor je Kitajska preselila približno tisoč svojih podjetij za recikliranje. To je približno tretjina kitajskih kapacitet. Podjetja imajo na Kitajskem težave zaradi pomanjkanja surovin, zato se selijo tja, kjer še ne velja prepoved uvoza tujih odpadkov. Toda nove zakone pričakujejo tudi v drugih azijskih državah. Kam z odpadki, bo postalo vprašanje 21. stoletja, na katero morata vzhod in zahod skupaj poiskati odgovor. In to čim prej.