Stotisoče izčrpanih ljudi ujetih v peklu preživetja in geopolitike

Na obrobju Evrope se dogaja ena najhujših človeških tragedij v 21. stoletju, Evropa pa strahovito trpljenje, ki se iz dneva v dan zaostruje, spremlja le prek »posebnih učinkov« in skozi vase zagledano, kakršne koli empatije osvobojeno (notranje)politično prizmo.

Če je bila sirska vojna, ki v prihodnjih dneh vstopa v svoje deseto leto, do zdaj nekaj, kar se je za evropske politike in uradnike dogajalo nekomu drugemu in nekje drugje, pa po siloviti zaostritvi odnosov med Turčijo in Rusijo ter odprtju turških meja proti Evropski uniji skoraj gotovo ne bo več dolgo tako.



Turčija, ki je v sirski vojni na uporniški strani aktivna že vse od prvih mesecev oboroženih spopadov v drugi polovici leta 2011, je po dolgih mesecih oklevanja na eni in dolgih letih fokusa na »kurdskem vprašanju« na drugi strani očitno vendarle sprejela odločitev, da se – tudi sama, ne le prek svojih lokalnih podizvajalcev – vojaško zoperstavi režimu predsednika Bašarja al Asada.

Žrtvovani civilisti

To seveda pomeni, da Turčija z včeraj obelodanjeno vojaško operacijo Pomladanski ščit odločno vstopa v oblegano obmejno provinco Idlib, kjer tri milijone ljudi – od tega jih je milijon samo v zadnjih treh tednih pred srditim bombardiranjem in celostno ofenzivo zbežalo do za zadaj še zaprte turške meje – že mesece in mesece živi izpostavljenih režimskemu topništvu, ruskemu vojaškemu letalstvu, iranskim milicam ter marsikje brutalni vladavini skrajnih islamističnih milic. Predvsem pa – popolnemu pomanjkanju empatije ne le mednarodnih političnih elit, pač pa tudi »mednarodne javnosti«, ki stotisoče civilistov, ki so se znašli v eksistencialnem in geopolitičnem peklu, razume le kot postransko škodo vojne. Navijaško – na eni, drugi, morda celo na tretji strani vojne. In z logiko (po)vojnih pobojev, kjer je »našim« dovoljeno vse in kjer je zmagovalec tisti, ki narekuje definicijo vojnih zločinov; zločinov človeštva.



Velika turška vojaška operacija v Idlibu, v kateri naj bi – če diplomacija, ki je med Ankaro in Moskvo ne glede na vse v zadnjih letih delovala zelo dobro, dokončno odpove – ob vojaškem letalstvu in topništvu sodelovalo tudi več deset tisoč pripadnikov pehotnih enot (ob že obstoječih enotah, sestavljenih iz pripadnikov različnih proslulih sirskih uporniških skupin), je posledica izjemno tvegane dvojne igre, ki jo je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan od propadlega poskusa vojaškega državnega udara julija 2016 (ne le) v Siriji igral z Rusijo in Združenimi državami.

Obenem je ves ta čas – in že tudi prej – igral igro tudi z Evropsko unijo, v kateri je begunce in migrante, teh je v Turčiji več kot štiri milijone, uporabljal kot strateško orodje za izsiljevanje, kar je bila neposredna posledica tako imenovanega evropsko-turškega begunskega dogovora, s katerim je Bruselj Ankari na velikem bazarju človečnosti za šest milijard evrov dobesedno prodal usodo stotisočev ljudi na begu pred vojnami. To, kar v zadnjih dneh po turškem delnem odprtju meja proti Evropi gledamo na turški meji z Grčijo in Bolgarijo, je le novo, z obeh strani izjemno umazane igre z do kraja utrujenimi in že ničkolikokrat ponižanimi človeškimi življenji.

Popolna nevralgičnost

Rusija za zdaj molči. Eskalacija nasilja ji nikakor ne ustreza. Kaj šele padec globoko oportunističnega zavezništva s Turčijo, ki je Moskvi – in posredno Teheranu in Damasku – omogočil, da utrdi svoje položaje na severu Sirije. A velika turška vojaška operacija v Idlibu, neposredna posledica smrti štiriintridesetih turških vojakov v režimsko-ruskem napadu na uporniške cilje, za zdaj vodi le v eno smer. V nov širši konflikt, katerega posledice bodo daleč najbolj usodne za stotisoče, milijone civilistov, ki jih je geopolitika že davno spremenila v hodeče mrtvece. A tudi za ostanke ravnovesja in struktur, ki so še obstajali v (ne le) tem delu sveta, kjer Evropa preprosto ne bo več mogla gledati stran in upati, da se je tudi njene vojne ne bodo dotaknile.