Sto let v čisto drugačnem svetu

Karol Wojtyla, kasnejši papež Janez Pavel II., bi bil danes star sto let. Rodil se je na današnji dan (18. maja 1920) v Wadowicah na Poljskem, umrl je v Vatikanu drugega aprila 2005. Stota obletnica njegovega rojstva za široko svetovno javnost in za zgodovino dobi perspektivo v luči njegovega pontifikata, ki ga je do svoje smrti opravljal vse od 16. oktobra 1978, ko je bil za Janezom Pavlom I. izvoljen za papeža Katoliške cerkve.

Njegova odločitev, da bo postal duhovnik, poročajo poznavalci, je bila povezana s smrtjo očeta, ki je leta 1941 umrl povsem sam, kar ga je zelo pretreslo. Leta 1958 ga je Pij XII. imenoval za pomožnega škofa v Krakovu. Med II. vatikanskim koncilom (1962–1965) se je izkazal, tako da ga je papež Pavel VI. decembra 1963 imenoval za krakovskega nadškofa. Leta 1965 je bil imenovan v papeško komisijo, ki je preučevala probleme družine. Pripomogel naj bi k encikliki Humanae Vitae, ki jo je leta 1968 izdal Pavel VI., v kateri je zavrnil kontracepcijo.



Leta 1967 je bil imenovan za krakovskega kardinala. Zbližal se je z vplivnim varšavskim kardinalom in nadškofom Stefanom Wyszyńskim, ki je bil socialno orientiran, vendar protikomunistično nastrojen. Leta 1966 je napisal filozofsko delo Delujoča oseba, v katerem je postavil tezo, da za etično držo človeku ne zadostujejo dobro mišljenje in dobra stališča, temveč le konkretno moralno ravnanje. Na inavguralni maši je ljudi nagovoril z: »Ne bojte se!«

Leta 1978, po enomesečnem mandatu Janeza Pavla I., je bil izvoljen za novega papeža, nadel si je ime Janez Pavel II.


 

Pontifikat

Veljal je za vplivnega papeža, nekoga, ki je spet konsolidiral moč Cerkve. Čeprav, pravijo poznavalci, je vedel za spolni kriminal nad mladoletnimi v Cerkvi in ga je obsojal, je enotnost Cerkve postavljal pred prečiščenje lastnih vrst.

Bil je nekdo, ki v svojem času ni bil le verski voditelj, temveč je odigral tudi pomembno politično vlogo. Svojim duhovnikom je prepovedoval kakršno koli politično udejstvovanje, toda sam je bil tudi politik, ki je odločilno vplival na to, kako je Sovjetska zveza izstopala iz hladne vojne, kako je padal berlinski zid, kako je na Poljskem ravnal sindikat Solidarnost in kako se je po vseh teh procesih na svetovno prizorišče trasiral neoliberalizem. Sam je bil sicer proti kapitalističnemu prepadu med revnimi in bogatimi, to je povedal večkrat, tudi ko je leta 1979 obiskal ZDA. Toda če je s pomočjo prav ZDA še imel vpliv na propad Sovjetske zveze, ga zanesljivo ni imel več na omejevanje apetitov kapitalističnih in finančnih multikorporacij ter samega neoliberalizma.



Kot ena najvplivnejših svetovnih figur je prepotoval skoraj ves svet, tudi Kubo Fidela Castra, posredoval je v sporu med Argentino in Čilom, okrog leta 1990 se je angažiral pri vzpostavljanju nove evropske ureditve po padcu berlinskega zidu, bil je v osebnem stiku z Mihailom Gorbačovom in Ronaldom Reaganom, pri razpadanju Jugoslavije je svoj vpliv zastavil tudi v korist Slovenije in Hrvaške. Cerkev ga je leta 2013 razglasila za svetnika. Sodi med najvplivnejše osebnosti druge polovice 20. stoletja, toda danes njegova vloga v svetu ni več enoznačna.