Papež 'ma vas rad!

Le malo ljudi zaznamuje svoj čas tako odločilno, kakor ga je Karol Józef Wojtyła. Ne samo v rodni Poljski, ne samo v srednji ali vzhodni Evropi, ampak po vsem svetu. Ta ga sicer ni spoznal pod tem imenom, ampak kot uradno Ioannesa Paulusa II., papeža, vodjo največje verske skupnosti na svetu, Svete rimskokatoliške cerkve, in hkrati vladarja najmanjše države na svetu, Vatikana. V svojem več kot 26 let dolgem pontifikatu, drugem najdaljšem v dvatisočletni zgodovini Cerk­ve – če odštejemo nepreverljiv podatek, da je sveti Peter vladal 37 let, je dlje od Janeza Pavla II., 31 let, vladal samo Pij IX. v 19. stolet­ju –, je potoval več kot katerikoli od njegovih predhodnikov. Pomembno je pripomogel k zbliževanju katoličanov z drugimi kristjani in pripadniki drugih ver ter, po mnenju mnogih odločilno, tudi k padcu železne zavese v Evropi in s tem propadu komunizma.



Vendar je imel Janez Pavel II. tudi temno plat. Z vztrajanjem pri tudi za večino današnjih katoličanov preživetih dogmah iz minulih časov je predvsem v razvitih državah marsikoga odvrnil od vere. Pripisujejo mu celo, da je z zavračanjem kontracepcije, torej tudi kondomov, storil premalo za omejitev pandemije aidsa, ki je opustošil predvsem nekatere afriške države. Je pa bil Janez Pavel II. prvi (in za zdaj edini) papež, ki je uradno obiskal Slovenijo.

Nogometaš in igralec

Od rojstva Karola Józefa Wojtyłe bo v ponedeljek minilo sto let. Rodil se je 18. maja 1920, torej malo po času, ko so po več kot sto letih obnovili poljsko državnost.



Kot otroka ga je Karola v mestu Wadowice, velikem kot Ptuj, na jugu Poljske vzgajal predvsem oče, saj mu je mati umrla, ko je imel osem let. Že pred njegovim rojstvom je umrla starejša sestra, starejši brat, zdravnik, pa je umrl v epidemiji škrlatinke leta 1932. V mladih letih je bil Wojtyła dober nogometaš in se je menda zaljubil v lepo Judinjo, leta 1938 pa sta se z očetom preselila v bližnji Krakov, kjer se je vpisal na slovito jagielonsko univerzo, eno najstarejših na svetu.

Tam je študiral filologijo in pokazal izjemen talent za jezike, saj se jih je naučil kar dvanajst, med njimi srbohrvaško. Sodeloval je tudi v gledaliških igrah, na vojaških vajah pa ni hotel nositi orožja. Po invaziji na Poljsko septembra 1939 so Nemci univerzo zaprli in vsem moškim odredili prisilno delo, kar je Wojtyła opravljal do leta 1944. Leta 1941 mu je zaradi infarkta umrl še oče in Wojtyła je kot zadnji preživeli član ožje družine začel resno premišljati o tem, da bi postal duhovnik.



Ker Nemci niso kazali posebnega razumevanja za verske potrebe Poljakov, je leta 1942 začel obiskovati ilegalno semenišče. Med vojno je pomagal številnim poljskim Judom, da so preživeli holokavst, za kar mu je Izrael po smrti leta 2005 podelil medaljo pravičnika med narodi, ki jo dobijo ljudje, ki so tvegali življenje za rešitev Judov med drugo svetovno vojno.

Duhovniški stan

Potem ko so nacisti pred prodirajočo Rdečo armado januarja 1945 pobegnili iz Krakova, so tamkajšnji poljski semeniščniki prišli iz ilegale. Naslednje leto je Wojtyła končal študij teologije in posvetili so ga v duhovnika. Šolanje je nadaljeval na papeških univerzah v Rimu, kjer je leta 1948 doktoriral iz filozofije.



Vrnil se je na Poljsko in poučeval na teološki fakulteti jagielonske univerze v Krakovu. Leta 1958, ko je s kajakom veslal po jezerih na severu Poljske, ga je papež Pij XII. imenoval za pomožnega škofa v Krakovu, s čimer je postal najmlajši poljski škof.
Kot že spoštovan katoliški učenjak je v letih od 1962 do 1965 sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kjer so sprejeli številne prelomne odločitve za modernizacijo Cerkve. Že med koncilom, leta 1964, ga je papež imenoval za krakovskega nadškofa in tri leta za tem je prejel tudi naziv kardinala.

Leto treh papežev in papeževanje

Kot kardinal je Wojtyła leta 1978 sodeloval na konklavu, na katerem so po smrti Pavla VI. za papeža izvolili Janeza Pavla I. Vendar je ta umrl po samo dobrem mesecu in že jeseni je sledil nov konklave. Na njem so 16. oktobra povsem nepričakovano kot kompromisnega kandidata za papeža izbrali krakovskega nadškofa Karola Józefa Wojtyło, ki si je v čast predhodniku izbral ime Janez Pavel II. Bil je tretji papež v letu 1978, prvi neitalijanski papež po Nizozemcu Adrianu VI., izvoljenemu leta 1522, in prvi slovanski v zgodovini.

Eden od dogodkov, ki so zelo zaznamovali njegovo papeževanje, je bil atentat nanj maja 1981. Med srečanjem z verniki na vatikanskem Trgu svetega Petra je nanj s pištolo streljal član turške fašistične organizacije Sivi volkovi Mehmet Ali Ağca. Papež je preživel, Ağco pa so po dolgih letih zapora najprej v Italiji in potem v Turčiji, kjer je sprejel katoliško vero, izpustili na pogojno prostost leta 2010. Janez Pavel II. mu je sicer odpustil poskus umora že kmalu po dogodku.



Ker je bil ob izvolitvi relativno mlad, vsaj za papeža, in ker je aktivno sodeloval na modernističnem II. vatikanskem koncilu, je marsikdo pričakoval, da bo popeljal Rimskokatoliško cerkev na pot modernizacije. A se to ni zgodilo. Ne samo da ni bil sam na čelu modernizacije, ampak je skupaj z nemškim kardinalom Josephom Ratzingerjem, poznejšim papežem Benediktom XVI., v 80. letih zatrl samoniklo modernistično gibanje teologije osvoboditve v Južni Ameriki. Zaradi zagovarjanja številnih, tudi po mnenju mnogih vernikov danes preživetih konceptov – na čelu s prepovedjo kontracepcije, splava, zagovarjanjem celibata in podporo prepovedi ženskega duhovništva – je obveljal za vsaj zmerno, če že ne za zelo konservativnega papeža.



A nesporno je imel Janez Pavel II., ki je po dolgi, vedno bolj očitni betežnosti umrl 2. aprila 2005, več zaslug kot zablod. Tako je odločno zagovarjal človekovo dostojanstvo, se dosledno boril proti vsem vrstam diktatur in najbrž celo odločilno pripomogel, da so se na vzhodu Evrope zrušili nedemokratični komunistični režimi, s katerimi je imel kot duhovnik na Poljskem seveda veliko izkušenj. Poleg tega se je velikokrat opravičil za zablode Cerkve v preteklosti in si zelo prizadeval za boljše odnose Rimskokatoliške cerkve z drugimi kristjani in drugimi verami nasploh. Na njegovo neumorno delovanje kaže tudi to, da je med svojim pontifikatom opravil kar 129 potovanj.

V Sloveniji

Papeži so v minulih stoletjih večkrat potovali na vzhod čez slovensko ozemlje, nekateri so bili tu v času, ko še niso bili papeži, tudi sedanji papež Frančišek. Vendar je bil Janez Pavel II. prvi – in za zdaj edini –, ki je Slovenijo obiskal uradno, ko je že sedel na Petrovem prestolu v Vatikanu.

Prvič je prišel na obisk ob 1250. obletnici pokristjanjenja Slovencev maja 1996. Z verniki se je srečal na hipodromu v Stožicah, v Postojni in na mariborskem letališču. Na prvem in zadnjem dogodku ga je pričakalo po približno 100.000 ljudi. Posebej se je množici vtisnilo v spomin srečanje z mladimi v Postojni, kjer je skupaj z njimi 18. maja praznoval 76. rojstni dan. Približno 70.000 mladim iz Slovenije in sosednjih držav je izrekel medtem že ponarodeli stavek: »Papež 'ma vas rad!« Kot Slovan in poliglot je Janez Pavel II. menda brez težav razumel slovensko in je znal v našem jeziku tudi kaj povedati.



Še bolj množično so verniki drli na obisk ob dvorcu Betnava pri Mariboru 19. septembra 1999. Tam se je zbralo približno 200.000, za dva Maribora ljudi, kar je največja množica, ki se je kdaj zbrala v Sloveniji. Osnovni namen papeževega obiska je bila razglasitev lavantinskega škofa in velikega slovenskega domoljuba Antona Martina Slomška, ki je sedež lavantinske škofije premaknil iz Šentandraž v Labotski dolini (danes na avstrijskem Koroškem) v Maribor, za blaženega.



Če je Slomšek na to, da so ga razglasili za blaženega čakal debelih 137 let, svetnik pa še zdaj ni, je šel postopek pri Janezu Pavlu II. mnogo hitreje. Mimo vseh pravil so ga za blaženega razglasili šest let po smrti, svetnik pa je postal 27. aprila 2014.