Starost v dišečem pristanišču

Ko je bila Doris Lam majhna deklica, so jo starši vpisali v baletno šolo, plačali so ji ure klavirja, pozneje ure učenja tujih jezikov in napredne matematike. Vse to je zahtevalo precej denarja, ki ga je morala družina namenjati iz že tako skromnega hišnega proračuna. A ko je šlo za naložbe v hčerkino prihodnost, ni bil za starše noben znesek previsok. Je pa k temu spadal tudi popoln nadzor nad njenimi življenjskimi odločitvami.

Ko je Doris po končani srednji šoli izjavila, da si želi študirati umetnost, sta oče in mati znova dvignila prst: »Od umetnosti se ne da živeti!« Takoj se je morala vpisati na dodatne učne ure s področja financ, poslovanja in vodenja, da bi se pripravila za vpis na »pravo« fakulteto.

Obupana zaradi perspektive, ki se ji je obetala, je ponavljala razred. Čeprav je to v hiši povzročilo slabo voljo, ji je razočaranje staršev kljub vsemu odprlo majhna vrata k tistemu, kar ji je bilo bolj pri srcu: opustila je študij poslovnih ved in se osredotočila na ure iz angleške književnosti. Kmalu je postala na tem področju ena najboljših, to pa jo je popeljalo v Anglijo v poletno šolo kreativnega pisanja.

Strah, da bo razočarala starše

Starši niso bili zadovoljni, a so bili zaradi dejstva, da je njihova hčerka najboljša, čeprav v nečem, v čemer sami ne vidijo perspektive, nanjo kljub vsemu ponosni. Tako se je ta zveza med pričakovanji staršev in njeno umetniško osebnostjo prepletla v čudno mrežo ambicij, razočaranj, hvaležnosti in dolžnosti, iz katere se ta mlada ženska, ki zdaj študira angleški jezik in novinarstvo na univerzi v Hongkongu, ne bo mogla zlahka izviti.

Kot pravi, je hvaležna staršem, da so ji vsadili jekleno disciplino do lastnih obveznosti, zdi se ji, da jim je dolžna vrniti vsaj delček naložb v njeno izobraževanje, včasih pomisli, da bi jim v resnici rada kupila »lepo hišo«, kakršno od nje pričakujejo, po drugi strani pa je več kot ogorčena vsakič, ko ji dasta oče in mati vedeti, da je ona njun »pokojninski načrt«. »Strah pred tem, da ju bom razočarala, je močnejši od vsega drugega,« je Doris Lam pred kratkim zapisala v enem od esejev.

Prav v tej mreži konfucijanske tradicije, prepleteni med supermodernimi nebotičniki, se premetava velika dilema hongkonške prihodnosti. Mladi, ki se zdaj skorajda vsak dan zbirajo na ulicah, ustavljajo metroje, mečejo jajca v državni grb in zahtevajo nekaj, za čemer se skriva nekaj drugega, so podobne starosti kot 22-letna Doris Lam.

Zdaj so na vratih odraslosti, ki je lahko opredeljena s strahom, da ne bi razočarali staršev, družbe in države, ali pa je lahko posvečena uresničitvi njihovih mladostniških vizij. Vsaka mlada generacija ima velikansko odgovornost pravilne izbire vsega (od poklica pa vse do življenjskega partnerja), na ramenih Hongkonžanov pa je to breme še toliko težje, saj živijo v družbi, ki se naglo stara in ki v zapletenem prostoru med kolonialno zgodovino, lastno tradicijo in globalno objektivnostjo na to ni pripravljena.

Komisija za starejše

Podrobna študija z naslovom »Projekcije hongkonškega prebivalstva 2015–2064« je pokazala, da se bo število Hongkonžanov, starejših od 65 let, do leta 2064 povečalo na 2,58 milijona, kar pomeni skoraj 40 odstotkov vsega prebivalstva. Hkrati se bo število tistih, ki jih je mogoče opredeliti kot delovno silo, zmanjšalo na nekaj več kot 3,9 milijona, kar pomeni 54,6 odstotka vseh prebivalcev, razmerje odvisnosti starejših pa se bo tega leta povečalo na 567, kar dejansko pomeni, da bo na vsakega starejšega prišlo 1,8 prebivalca v aktivnem delovnem obdobju.

Ne moremo trditi, da hongkonška vlada ne razmišlja o problemih, ki jih bo povzročilo takšno razmerje. Že na samem začetku postkolonialnega obdobja, torej leta 1997, so ustanovili komisijo za starejše, ki je imela svetovalno funkcijo, deset let pozneje pa je objavila programski načrt, posvečen storitvam za starejše. Potem ko so v okviru bolnišnice Pok Oi ustanovili prvo stanovanjsko naselje za oskrbo starejših, si je komisija postavila vprašanje, kaj bi se dalo storiti za bolj napredno gerontehnologijo, ki, kot pove že samo ime, združuje gerontologijo in tehnologijo.

Z vse očitnejšim pomanjkanjem delovne sile, ki bi jo bilo mogoče zaposliti v storitvah, povezanih s potrebami starejših, se namreč gerontehnologija izpostavlja kot ključna, čeprav zapostavljena panoga, v katero se ne vlaga dovolj sredstev, in to zaradi negotovosti, kar zadeva povrnitev vloženega kapitala, pa tudi zaradi pomanjkanja družbene zavesti o pomembnosti tega tipa tehnologije.

Vračanje »mladih starcev« na delo

In medtem ko 7,5-milijonski Hongkong koleba pri tem, kako rešiti vprašanje pospešenega staranja, se območna vlada zateka k »lažjim« rešitvam, kot je ponovno zaposlovanje ljudi, ki so že dopolnili 70 let, a so pred tem delali za minimalno plačo, tako da si zdaj ne morejo privoščiti prav nobene od obstoječih storitev za starejše. Za te ljudi je predvidena pomoč v znesku 3000 hongkonških dolarjev (382 ameriških dolarjev) mesečno, kar še zdaleč ne zadostuje niti za najosnovnejše potrebe. Starejši, zlasti tisti, stari od 65 do 74 let, ki jim v Hongkongu pravijo »mladi starci«, se z veseljem znova vrnejo na delo.



A kaj bo z mladimi, če jim starejši ne bodo izpraznili delovnih mest, upočasnjeno gospodarstvo pa ne bo ponudilo dovolj novih priložnosti za zaposlitev? To so dileme, s katerimi se srečuje Doris Lam in pripadniki njene generacije nasploh. To so bojazni, s katerimi živijo njeni starši, ki od svoje nadarjene hčerke še naprej pričakujejo, da jim bo kupila vsaj stanovanje, če že ne hiše.

In  Doris dejansko načrtuje velik del svoje prve plače nameniti za to, da bi staršem kupila nekaj, s čimer bi jih razveselila. A, kot je napisala, bi si želela to storiti zaradi ljubezni, ne pa iz občutka krivde. Vendar bo v mreži, v kateri se je znašla, to dvoje še dolgo povezano v frustraciji, ki se kopiči v vseh kotičkih sicer čudovitega Hongkonga.