Starost – evropski izvozni hit

»Z vsakodnevnimi rednimi letalskimi programi do Tajske je svet postal majhen. Želimo si, da bi vse naše ustanove za upokojence vzbujale občutek, da je vsak od njih bolj gost v hotelu kot stanovalec doma za starejše. Preselitev iz Evrope v Azijo vam bo podaljšala življenje.« Vse to piše v brošuri verige domov za starejše, poimenovane Sunshine International.

Eden od teh domov je le nekaj minut vožnje oddaljen od slovite obale Hua Hin na Tajskem, drugi je na Puketu, načrtujejo pa tudi odprtje novih objektov v Pataji, Bangkoku in Čiang Maiu. Pojasnilo »naše vizije« je preprosto: bivanje v povprečnem domu za starejše v Evropi stane 3000 evrov na mesec, tajski Sunshine pa ponuja bivanje za polovico te cene. Seveda Sunshine ni edini dom za upokojence v tej deželi, ki jo zahodni turisti poznajo predvsem kot privlačno destinacijo za počitnice in zabavo. V tamkajšnjih domovih živi na stotine ostarelih Evropejcev, še zlasti veliko je Nemcev in Švicarjev. Nemčija in Švica sta, seveda, razviti državi, dejstvo pa je, da se v obeh prebivalstvo vse hitreje stara in da se življenjska raven upokojencev znižuje. Ker so pokojnine vse nižje, cene storitev v domovih za starejše pa nenehno rastejo, so začele številne družine iskati cenejše rešitve.

Vse več ostarelih Nemcev gre na stara leta živet v tujino

Več kot 400.000 ostarelih Nemcev si ne more privoščiti bivanja v domu za upokojence, ki povprečno stane od 3000 do 3500 evrov na mesec. In ta cena se bo, kot napoveduje zvezni zavod za statistiko, v prihodnje vsako leto zvišala za najmanj 5 odstotkov. Na tisoče Nemcev zato odhaja v tujino, najpogosteje na vzhod Evrope – na Madžarsko, Češko ali Slovaško, neredko tudi v Španijo in Grčijo. Zadnja leta pa jih vse več kupi enosmerno vozovnico za Tajsko in Filipine.

Odločitev o tem največkrat sprejmejo svojci, zlasti če gre za dementne ljudi ali tiste, ki trpijo za alzheimerjevo boleznijo. V zadnjih letih se je razvila celo polemika o tem, ali smejo evropske zavarovalnice podpisovati sporazume s tujimi domovi. Medtem ko je bil argument v prid takšne preselitve preprost, namreč staranje prebivalstva v vseh evropskih državah in vse večje pomanjkanje delovne sile, usposobljene za delo v ustanovah za oskrbo ostarelih in bolnih, pa je bil argument proti njej precej bolj zapleten. Je moralno in humano poslati ostarelega človeka nekaj tisoč kilometrov daleč? Vprašanje je tudi, kako okolje, v katerem govorijo tuj jezik, vpliva na zavest, ki jo že tako načenjajo naravni procesi upadanja funkcij.

Zagovorniki te rešitve po drugi strani opozarjajo na zniževanje kakovosti storitev v domovih za ostarele v razvitih državah. Prav zaradi demografskega prerazporejanja – s tem ko vse bolj narašča število starejših – je v teh ustanovah vse manj negovalcev, tako da se v Nemčiji, če znova vzamemo za primer to državo, vse pogosteje dogaja, da mora en za to delo usposobljen delavec skrbeti za 40 do 60 varovancev, kar gotovo ne obeta visoke ravni nege.

 

Spoštljivi do starejših, nobene srhljive zgodbe

Na Tajskem so člani osebja ustrežljivi in zelo spoštljivi do starejših. Vsaj do zdaj ni bilo od tam slišati nobene srhljive zgodbe, kakršne prihajajo iz evropskih domov za starejše, v katerih dementnim stanovalcem na veliko predpisujejo pomirjevala, jih imajo privezane na posteljo, jih na silo hranijo ali jim odrekajo vodo. V domu v Čiang Maiu, katerega direktor je, mimogrede, Švicar, za enega stanovalca skrbijo štirje negovalci, in to 24 ur na dan. Kaj takšnega je v Evropi nemogoče.
Problem, ki ga je že mogoče slutiti na obzorju, je po vsem svetu povečano povpraševanje po namestitvi ljudi, ki potrebujejo stalno nego. Tajska pospešeno gradi domove za starejše, je pa vprašanje, ali bo zaradi tržnih odnosov prišlo do tega, da ne bodo več toliko cenejši od evropskih.

Pojav »sveče, ki gori z obeh strani«

Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije bo do leta 2050 na svetu okoli 400 milijonov ljudi, starejših od 80 let. Ker vsak šesti v tej starosti zboli za demenco, to pomeni, da bo povpraševanje po namestitvi v domovih velikansko. Britansko društvo za alzheimerjevo bolezen je glede tega izvedlo raziskavo in opozorilo na dejstvo, da ima 80 odstotkov sedanjih stanovalcev domov v Veliki Britaniji hude težave s spominom, po vsej verjetnosti pa je stanje podobno tudi v drugih državah. S staranjem prebivalstva se bo število ljudi te kategorije le še povečalo.



Globalizacija je med drugim prinesla skupni problem pripadnikom generacije, ki imajo danes okoli petdeset let. Ti morajo zaradi različnih gospodarskih in finančnih kriz ter razvrednotenja prihrankov skrbeti tako za svoje otroke, ki so ostali brez sleherne možnosti za kolikor toliko ustrezno zaposlitev, kot tudi za svoje starše, ki to od njih pričakujejo že po tradiciji družinskih vrednot. In prav pojav »sveče, ki gori z obeh strani«, bo ključni razlog za povečanje števila starejših, ki bodo morali na stara leta živeti v domovih za ostarele.

Povsem enake spremembe v družinskih odnosih se dogajajo na Daljnem vzhodu, kjer je bilo običajno, da za starejše skrbijo njihovi otroci, zlasti hčere. V Južni Koreji je, denimo, čakalna lista za mesto v katerem od domov za ostarele trikrat daljša od seznama skupnih zmogljivosti teh ustanov. In v vseh državah, od Kitajske do Indije, že vlagajo velikanske vsote v zasebne domove za starejše.

Mednarodna organizacija dela trdi, da je lahko na koncu koncev starost tudi stimulativen razvojni hit. Naložbe v ustanove za nego starejših bodo do leta 2030 ustvarile 83 milijonov novih delovnih mest. Pomembno je samo, da začnemo o vsem tem razmišljati takoj zdaj.