Zagreb in Beograd se že 19 let ne moreta dogovoriti o 145 kilometrov meje na Donavi. Medtem ko se Srbija zavzema za mejo po sredini plovne poti, kot je to v drugih državah, ki mejijo na Donavo, si Hrvaška prizadeva za uveljavitev katastrskih občin iz časa Avstro-Ogrske. Po besedah analitika Miloša Kneževića je to vprašanje veliko težje rešljivo kot meja v Piranskem zalivu, ki je predmet slovensko-hrvaškega spora.

»Simpatije srbskega javnega mnenja so glede arbitraže na strani Slovenije,« je včeraj v pogovoru za Delo dejal Miloš Knežević, po izobrazbi pravnik in politolog, soustanovitelj Inštituta za geopolitične študije v Beogradu, zadnje desetletje urednik srbskega časopisa Nacionalni interes in avtor 40 knjig, prevedenih v več jezikov.

»Slovensko-hrvaški mejni spor doživljamo pri nas kot hišni prepir, saj sta obe državi članici EU in vprašanje, ali ima Slovenija izhod na odprto morje, se sploh ne bi smelo zastavljati. To je s stališča srbske javnosti absurden, nesmiseln in smešen problem. Jasno je, da Slovenija mora imeti dostop do odprtega morja, a očitno v strukturah EU ni moči, da bi se ta medsebojni spor razrešil. Vprašanje je, kakšen interes je v ozadju,« je dejal sogovornik.

Postjugoslovanski sindrom

Hrvaška ima odprta mejna vprašanja s Slovenijo, BiH, Srbijo in Črno Goro, v zadnjem času se je oglasila tudi Madžarska. »V vseh primerih Hrvaške in njenih sosed – razen Madžarske – gre za postjugoslovanski sindrom, torej za vprašanje razmejitev, ki so posledica razpada bivše skupne države Jugoslavije. Ker ima Hrvaška mejne spore z vsemi, bi bilo najbolje, da bi mednarodni sodni organi odločili o vseh mejah hkrati, tako bi se vprašanje meja razrešilo za vedno,« meni.

Sporno vprašanje med Hrvaško in Srbijo je meja po reki Donavi, ki obsega 11.000 hektarjev zemljišč, in sicer 10.000 na levi, srbski strani Donave, in tisoč hektarjev na desni, hrvaški strani reke. Ključna je dodelitev približno tisoč hektarjev velikega Šarengradskega otoka, saj ta bistveno prispeva k prihodnjemu plovnemu režimu na Donavi.

Po sredini plovne poti ali po katastru

Donava je za vse države, skozi katere teče, pomembna prometnica. Skozi Srbijo teče na nekaj čez 500 kilometrov dolgi poti, od tega na 150 kilometrih meji s Hrvaško. Srbija si prizadeva, da bi šla meja v skladu z mednarodnimi pravili na rekah po sredini plovne poti, tako kot je to na Donavi med Madžarsko in Slovaško ter Srbijo in Romunijo. Hrvaška pa se zavzema za mejo po katastrskih občinah. Katastrske občine so iz časa Avstro-Ogrske, ko Hrvaška kot država še sploh ni obstajala, zato kataster iz tega časa ne more biti osnova za novo razmejitev, meni sogovornik.

Težava je tudi v tem, da je Donava spremenila tok, tako da so tudi v tem smislu katastrske občine nesmiselne, saj bi večkrat presekale Donavo, kar bi pomenilo, da se pravni režim za plovbo večkrat spremeni.

Samooklicani Liberland na nikogaršnji zemlji

Ena izmed posledic nedorečene meje med Hrvaško in Srbijo je samooklicana država Liberland, ki jo je leta 2015 razglasil na nikogaršnji zemlji ob Donavi češki politik Vit Jedlička. Država, kjer veljajo davčne ugodnosti, je velika sedem kvadratnih kilometrov in ima že nekaj sto tisoč državljanov z vsega sveta.

Srbija in Hrvaška sta prvič sedli za pogajalsko mizo zaradi nerazčiščene meje leta 2000, nazadnje pa sta to vprašanje odprla na lanskem srečanju predsednik Srbije Aleksandar Vučić in hrvaška prva dama Kolinda Grabar Kitarović. Dogovorila sta se, da bodo še dve leti potekali neformalni pogovori, če dogovora ne bo, pa bi šli državi na arbitražo.