Spopad sodišč za pravni primat v EU

Evropska komisija je sprožila postopek proti Nemčiji v povezavi z lansko razsodbo nemškega ustavnega sodišča o ravnanju ECB, ki je povzročila pravi potres v EU, saj je postala negotova arhitektura njenega pravnega reda.

Ustavni sodniki iz Karlsruheja so namreč razglasili protikrizni program ECB za nakup državnih obveznic in drugih papirjev iz leta 2015 za delno neskladnega z ustavo. Tako so se postavili po robu Sodišču EU z argumentom, da so sodniki iz Luxembourga delovali onkraj svojih pristojnosti (ultra vires), ko so leta 2018 programu pritrdili kot skladnemu z evropskim pravom. S tem je nemško sodišče oporekalo nadrejenosti evropskega prava nad nacionalnim.

Nemške kršitve v očeh Bruslja zadevajo tako temeljna načela uporabe evropskega prava kot spoštovanje jurisdikcije Sodišča EU. V logiki evropske komisije od začetka velja temeljno načelo, da je denarna politika v pristojnosti EU, da je evropsko pravo nad nacionalnim in da so razsodbe Sodišča EU obvezujoče za nacionalna sodišča. »Zadnja beseda o pravu EU je vedno izrečena v Luxembourgu. Nikjer drugje,« je po lanski nemški sodbi sporočila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen.  



Najvišje nemško sodišče je sicer že aprila ugotovilo, da so nemški organi, vlada in parlament, uresničili njihovo razsodbo, po kateri so morali vplivati, da bo ECB preverila sorazmernost programa glede na njegov gospodarski in fiskalni vpliv. Kljub temu je ostalo odprto vprašanje primata evropskega prava nad nacionalnim, ki so ga odprli nemški sodniki.



Eden od razlogov za sprožitev postopka je preprečiti, da bi druge države članice sledile nemškemu »zgledu« in ne bi upoštevale razsodb Sodišča EU. Zato obravnavajo odločitev nemškega sodišča kot nevaren precedens ne samo za nadaljnjo prakso ustavnega sodišča v Nemčiji, marveč tudi širše za Evropo. Takšne ocene posredno zadevajo predvsem Madžarsko in Poljsko, ki sta v zadnjih letih pod pritiskom glede vladavine prava in na sodišču drugega za drugim izgubljata kočljive primere.

Če zadeva ni prej rešena in država članica ne poskrbi za skladnost z evropskim pravom, se Bruselj na koncu lahko odloči za tožbo na Sodišču EU.