Španija ni nespremenljiv monolit

Ob prihodu na čelo Barcelone so Ado Colau, nekdanjo aktivistko in borko proti deložacijam po zlomu nepremičninskega trga, nekateri označili za eno najradikalnejših županj v Evropi. A v nasprotju s socialnimi so njena politična stališča, vsaj tista, ki zadevajo katalonsko sedanjost in prihodnost, za mnoge tako na unionistični kot independentistični strani medla in prisilno uravnotežena.

»Nisem ne independentistka ne nacionalistka, nikoli nisem bila, sem suverenistka,« je svojo pozicijo razložila v pogovoru za Delo in tri druge evropske medije. Prepričana je, da morajo Katalonci o svoji prihodnosti odločiti sami. »Če Katalonija samo sebe dojema kot subjekt oziroma skupnost in bi rada imela več moči pri odločanju ter si želi vse to doseči na demokratičen način, ne vidim nobenega problema.«

In vendar je Ada Colau, ena najprepoznavnejših osebnosti nove španske in evropske levice, poleg madridske represije in poseganja v Katalonijo ostra tudi do independentističnih strank, ki zagovarjajo enostransko neodvisnost, saj da zato na referendumu niso dobile demokratičnega mandata. Kljub kritičnosti do obeh strani, poudarja, strani nista enakovredni, saj ima država »monopol nad sredstvi prisile in sodstvom«. Politizacija zadnjega naj bi se kazala tudi v procesu proti devetim nekdanjim političnim in civilnodružbenim katalonskim voditeljem zaradi njihove vloge pri organizaciji referenduma, ki se bo v Madridu začel prihodnji teden.

»Španija je pluralna«

Zavrnila je kritike, da z zagovarjanjem dogovorjenega referenduma s centralno vlado – ta se zdi v trenutni politični konstelaciji neizvedljiv – zagovarja status quo. V Španiji naj bi bilo vedno več ljudi, pravi, ki ne le da razumejo katalonske zahteve po samoodločbi, ampak jih tudi zagovarjajo. Pri tem ima v mislih predvsem volilno telo levičarskega Unidos Podemos, ki pa mu v zadnjem času, tudi zaradi notranjih razhajanj, podpora stagnira. »Ne strinjam se z independentističnimi strankami, ko o Španiji govorijo kot o monolitni enoti, ki je ni mogoče reformirati,« poudarja. »Španija je pluralna. Veliko ljudi se bori za republiko, proti frankizmu, deložacijam, korupciji …« našteva. Nekaj da je »Španija«, drugo pa »španska država«, utemeljena na tranziciji, v kateri ni prišlo do ostrega zloma s frankizmom.



Independentistične stranke, meni, vztrajajo pri svojem in dajejo premalo političnega pomena pozicijam, ki jih zagovarja tudi sama. »Želim si, da Španija postane konfederativna republika, v kateri bi imela Katalonija največjo možno suverenost, vključno z lastno ustavo.« Pot do tja bi lahko vodila prek povezovanja republikanskih in proticentralističnih sil na vseh koncih Španije, nekakšne alianse, ki že obstajajo med nekaterimi mesti. »Čeprav bo trajalo dalj časa in ne bo lahko, moramo doseči dogovorjen referendum, ki bi ga priznali vsi. Vem, da tudi ta pot ne bo enostavna, a razglasitev unilateralne neodvisnosti, za katero ni konsenza, se mi zdi še težje, če že ne nemogoče, pa naj ljudje še tako množično manifestirajo,« poudarja. »Kdo pa bi priznal unilateralno neodvisnost Katalonije?«

V času, ko so pozicije na obeh straneh še naprej trdne, bi bila pred prihajajočimi lokalnimi volitvami – te bodo maja, sočasno z evropskimi – zaradi takšne »sredinske« drže lahko ob nov mandat. »Menim, da sem bolj koristna, če zagovarjam stališče, da je treba vprašanja rešiti demokratično, s poslušanjem vseh, zagovornikov in nasprotnikov neodvisnosti, in tako, da se nihče ne počuti ogroženega ali utišanega.«

Problemi ostajajo

Kljub manjšinski vladi – civilna platforma Barcelona en Comú, ki jo podpirajo nekatere leve stranke, ima v mestnem parlamentu 11 od 41 sedežev – iz njenega kabineta sporočajo, da so v prvem mandatu uresničili 80 odstotkov programa. Izpostavljajo predvsem socialne ukrepe, denimo preprečitev več kot 6000 deložacij, s čimer naj bi jim uspelo zajeziti najbolj pereče družbene probleme.



Med prednostnimi nalogami nekdanje aktivistke, ki je dobršen del življenja posvetila boju za pravico do dostojnega stanovanja, je bilo tudi omejevanje množičnega turizma in ekonomije delitve, ki cene nepremičnin poganjata v nebo. A prav ti področji še naprej najbolj vznemirjata občane, je pokazala lanska anketa o mestnih storitvah. Okoli 12,8 odstotka Barcelončanov kot največji problem v katalonski prestolnici navaja nedostopnost stanovanj; sledijo turizem (10,3 odstotka), promet (5,6), politični vidiki in položaj Katalonije v Španiji. »Seveda je še veliko za postoriti, a z vso skromnostjo lahko rečem, da smo naredili stvari, ki se jih prej ni lotil nihče. To je dokaz, da ima lahko politična moč v službi in interesu državljanov velikanski potencial,« je še poudarila.