Cena za zrelost?

Ni primerljivo, a naj primerjam: ulice Pariza z ulicami Barcelone.

Kadar se dvigne francoska ulica, zagorijo avtomobili in pada po ljudeh, četudi se povežejo le stotisoči Francozov s precej banalnimi zahtevami po boljšem francoskem jutri; kar je lahko manj drag bencin.

Toda ko se je zadnjih deset let vedno znova dogajala katalonska independentistična ulica, se je tudi za poldrugi milijon Kataloncev prešerno prijelo za roke, ne da bi za sabo pustili kakšno razdejanje. Nihče ne razsaja, ampak zbrani samo umirjeno sanjajo: ne o nemogočem samostojnem katalonskem jutri, ampak o pravici do samoodločbe – in pri tem kažejo demokratično zrelost, kakršne ne premore veliko koncev Evrope, kaj šele sveta.

Nemara tudi ni veliko družb, ki bi bile tako nenasilno potrpežljive: po vsem španskem političnem zapiranju katalonskih voditeljev, po vseh prebegih na tuje, po vsem spolitiziranem pravosodnem preganjanju, po vseh klicih, ki spominjajo na klic vpijočih v puščavi – kaj pa je gladovno stavkanje katalonskih političnih zapornikov? – in po vsem prosjačenju za mednarodno posredovanje.

Evropejcem ni vseeno, kaj se dogaja v Španiji, odkar se je politika v Barceloni lani drznila samovoljno organizirati referendum o neodvisnosti; za kar so bili takoj tepeni volivci, devet voditeljev pa je posledično že več kot leto dni za zapahi in še sedem v eksilu. Toda cena za ponesrečeno razglasitev samostojnosti se zdi sploh mednarodno politično visoka, saj kljub vsej demokratični vprašljivosti močnejšega Madrida v odnosu do šibkejše Barcelone (skoraj) ni moralnopolitičnih uradnih evropskih politik, ki bi se zavzele – za izpustitev političnih zapornikov in pravico do samoodločbe. Katalonci plačujejo kaj tudi zaradi notranjepolitičnega diletantstva, in vendar: jih res lahko idealistična demokratična hrepenenja o republikanizmu 21. stoletja politično stanejo stare katalonsko-slovenske naklonjenosti.