Socialdemokracijo je pokopalo zbližanje z neoliberalizmom

Frankfurt – Nemška socialdemokratska stranka (SPD) je v globoki krizi, ki ima korenine v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Politolog Jens Borchert je prepričan, da je za to kriv odmik od tradicionalne teme stranke – socialne pravičnosti. K potapljanju so pripomogle tudi pogoste menjave na čelu stranke.
 

Zakaj je SPD v krizi? Je to posledica Agende 2010 Gerharda Schröderja ali so vzroki globlji?

Kriza SPD je večplastna. Stranka je v krizi, ker nima ustreznega političnega programa, ker ima težave z voditelji in zaradi sprememb v volilni bazi. Ključni vzrok je, da je stranka izgubila identiteto. SPD se za nič več ne zavzema. Če stranka ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj naj bi nekdo glasoval zanjo, ima velik problem. Na to vprašanje stranka SPD že dolgo ne zna odgovoriti. To se je pokazalo že pred Schröderjevo ero, v osemdesetih in devetdesetih letih, ko se je stranka odmikala od koncepta socialne pravičnosti in blaginje, ni pa ponudila novega projekta. Schröder je posodobil stranko, vendar na škodo jedra volilne baze. To ceno žrtvovanja volivcev stranka plačuje še danes. Po Schröderju je stranka poskušala reševati težave z nenehnimi menjavami vodstva, kar je privedlo do tega, da skoraj nima več kandidatov za vodenje stranke. Vsi kandidati so po odstopu Andree Nahles zavrnili možnost prevzema stranke.

Kako si razlagate to nepripravljenost za vodenje stranke?

Vsi so videli, kaj se zgodi tistim, ki postanejo predsedniki stranke. V kratkem so iztrošeni in izločeni. Prevzeti vodenje stranke, ko je ta v spirali, ki gre samo še navzdol, je zelo zahtevno. SPD še vedno živi v starih časih in ima visoka pričakovanja o volilnih rezultatih, a to ni več današnja realnost. Tako kot je bilo v preteklosti, ne bo nikoli več.

Jens Borchert je predavatelj politologije na Goethejevi univerzi v Frankfurtu. Foto: osebni arhiv

 Je bila tretja pot Tonyja Blaira in Schröderja, ki je socialdemokracijo tesneje povezala s kapitalom, napaka ali takrat ni bilo druge poti?

Tretja pot je bila v določenem delu napaka, ker je politika šla proti interesom dela volilnega telesa. To se redko pokaže za zmagovalni koncept. SPD je takrat sprejela reformo davčne zakonodaje, ki je znižala obdavčitev. S tem si je močno skrčila manevrski prostor pri proračunskih prihodkih ter posledično omejila možnosti za vlaganja v javno infrastrukturo in vodenje ustrezne socialne politike. Še pomembneje je bilo po mojem to, da SPD ni iznašla novega projekta, ki bi prepričal volivce.

Ampak Schröderjeva vlada je morala ukrepati, saj je Nemčija veljala za evropsko bolnico.

Menim, da so s temi ocenami takrat pretiravali. Drži, Nemčija je imela težave, ki jih je morala rešiti. Problem je, da se je SPD tega napačno lotila. Z reformami je ustvarila največji bazen najnižjih plač v Evropi. Za socialdemokracijo pa glasujejo prav tisti z nižjimi dohodki, in s tem se je SPD odtujila množici volivcev. Vse ostalo druge stranke počnejo precej bolje. Pri gospodarstvu je v ospredju CDU/CSU, pri okoljskih politikah stranka Zeleni. SPD bi morala še vedno staviti na socialno pravičnost.

Kje v spremenjeni globalni političnoekonomski krajini je še prostor za socialno demokracijo?

V večini držav so se škarje dohodkovne neenakosti v zadnjem obdobju razprle. To pomeni, da ima SPD med volivci na voljo potencialno klientelo, ki jo to skrbi, vendar v tej smeri trenutno ničesar ne ponuja. Problem ni v tem, da socialna demokracija ne more več ničesar ponuditi, temveč da tem, ki bi jih lahko pograbila, ne pograbi.
 

Zakaj ne?

Ker so dolgo menili, da se morajo približati in prilagoditi neoliberalnemu diskurzu. Rekli so si, poglejte, konservativci so povsod tako uspešni, ker so se približali neoliberalizmu, dajmo se še mi, sicer ne bomo imeli več nobenih možnosti. To je bila po moji oceni zgodovinska napaka. Od takrat je socialni demokraciji izjemno težko.


 

Tudi konservativcem ne gre več tako dobro. Tudi CDU je izgubila precej volivcev. Kaj lahko v teh razmerah pričakujemo od te stranke?

CDU je v prednosti, saj velja za stranko, ki ne napoveduje velikih sprememb. Tisti, ki se bojijo sprememb, glasujejo za to stranko, zaradi česar ji ni treba veliko narediti. Mora le ohranjati status quo. To je seveda lažje. CDU ima tudi vedno alternativne koalicijske možnosti, ki jih SPD nima, in zato ostaja osrednja politična sila v državi.

V takšni poziciji stranka vendarle ne more neskončno vztrajati.

Ne. Problem CDU je, da poskuša združevati nezdružljivi paradigmi. Na eni strani krizni menedžment Angele Merkel, v katerem je slednja, to je treba priznati, zelo uspešna. Ljudem stranka daje vtis, da karkoli se bo zgodilo, bo kanclerka rešila krizo. To je blažilo padec popularnost CDU. Na drugi strani je problem, da ta stranka nima resnega programa za naprej. Ljudem je treba prej ali slej ponuditi boljšo perspektivo. Stranka se je pod Angelo Merkel vedno zgolj odzivala na dogodke. Od tu tudi kritika kanclerke. Predvsem iz konservativnejšega dela stranke. A tudi ta ima problem. Če bi prevzeli njihovo politiko, bi pregnali volivce k stranki Zeleni.

Kako vidite ponoven vzpon stranke Zeleni?

Zeleni je stranka, ki povzroča daleč najmanj zamer. Če danes v Nemčiji rečete prijateljem, da ste glasovali za to stranko, se nihče ne bo razburjal. To pomeni, da nimajo močne in stabilne podpore. Trdno jedro volivcev zelenih je po moji oceni še vedno bistveno manjše od rezultatov, ki jih trenutno dosegajo v javnomnenjskih raziskavah. Zato se tudi ne morejo zanašati na to, da bodo dolgoročno ostali tako močni. Vnaprej bodo morali tudi sami kaj narediti za uspeh. So v podobnem položaju kot socialdemokrati.

Volivci sicer podpirajo politike proti podnebnim spremembam, a kakor hitro so negotovi delovna mesta, postavitev novih daljnovodov ali vetrnih elektrarn na njihovem dvorišču, je konec zaščite okolja. Bo to za zelene problem?

Da, točno tako. To se kaže v Baden-Württembergu, kjer so zeleni v deželni vladi. Če si dobro pogledate njihovo politiko, boste ugotovili, da morajo skleniti veliko kompromisov. Sploh zato, ker je tam močno prisotna avtomobilska industrija. Zato je visoka podpora stranki trenutno bolj posledica šibkosti drugih strank kot njihove moči.

Bi se lahko SPD s priključitvijo agendi zelenih znova bolj približala volivcem? To zdaj namreč poskušajo narediti v CDU.

Ne, ne verjamem, da je to pot do uspeha. Stališča zelenih in socialdemokratov so pri temeljnih vprašanjih različna, poleg tega so volivci obeh strank zelo različni. Volivci stranke Zeleni prihajajo iz urbanih okolij in imajo višji družbeno-ekonomski status od volivcev SPD. Volivci stranke Zeleni so bliže volivcem CDU kot SPD. Za jedrno bazo volivcev SPD so pred okoljskimi temami še vedno teme, povezane s socialno pravičnostjo. Strankam gre najbolje, ko se posvečajo temam, ki so zanje ključne. Za SPD je to socialna pravičnost. Če se mora volivec odločati med originalom in kopijo, bo prej izbral original. Zato kopiranje drugih strank ni smiselno. SPD ima težave z avtentičnostjo in izbiro voditeljev, ki bi znali predstavljati program stranke. Stranka se bo morala bolj nasloniti na lokalno članstvo. Na zvezni ravni ni več dobrih kandidatov. Na deželni ravni delujejo posamezniki z vizijo. Ena od teh je predsednica vlade v Porenju - Pfalški Malu Dreyer. Toda vodenja stranke noče prevzeti, kar je seveda velik problem.