Zeleni val in slovenske široko zaprte oči

V praznem ideološkem boju, pričakovanem vzponu skrajne desnice in okostenelih klišejih »tradicionalnih političnih elit«, ki so – na evropski ravni – najbolj zaznamovali volitve v evropski parlament, je precej neopaženo ostalo dejstvo, da so med največjimi zmagovalci Zeleni.

Število poslanskih mest v evropskem parlamentu so z 52 povečali na 69 ter bodo pri vzpostavljanju novega političnega ravnovesja in iskanju večine v EU morda igrali celo odločilno vlogo.

Najudarnejši rezultat so Zeleni (Die Grünen) dosegli v Nemčiji, kjer so nekoč, v času boja za zaprtje jedrskih elektrarn, že bili zelo močni, zdaj pa so število svojih glasov v primerjavi z letom 2014 podvojili: prejeli so skoraj 21 odstotkov glasov in – politična analiza sama po sebi – gladko porazili socialdemokrate (SDP). A najpomembnejši – in najbolj navdihujoč – podatek je, da bi nemški Zeleni zmagali, če bi šteli samo glasovi volivcev, mlajših od 30 let.

Zeleni, ki jih na evropski ravni predstavlja 30 različnih strank, so viden rezultat dosegli tudi na Finskem (16 odstotkov in dva evropska poslanca), Irskem (15 odstotkov), v Franciji (13,3 odstotka), na Portugalskem, Danskem in Nizozemskem (dobrih 10 odstotkov, Zeleni vodijo mestni svet Amsterdama), na Švedskem, v Luksemburgu in Belgiji ter tudi v Avstriji. Volilni uspeh Zelenih je dokaz, da v Severni in Zahodni Evropi – v nekdanjih komunističnih državah je bistveno drugače – že obstajajo številni volivci, ki so preboleli bolezni 20. stoletja. Dokaz obstoja kritična mase v kritičnem trenutku.

»To je mandat za resnično spremembo: za podnebno zaščito, za socialno Evropo, za več demokracije, za vladavino prava,« je po razglasitvi rezultatov dejala Ska Keller, evropska poslanka in zelena kandidatka za evropsko komisarko. Kellerjeva je dodala, da se bo morala vsaka parlamentarna skupina, ki bo želela njihovo podporo, zavezati trem ključnim načelom – podnebni akciji, državljanskim svoboščinam in socialni pravičnosti.

Kaj pa v Sloveniji? Glede (zelene) okoljske politike sodimo v trdno jedro nazadnjaške Vzhodne Evrope, kjer so okoljevarstveniki politično ostali brez glasu. Pri tem se je izkazalo, da je bila podora Zelenim premosorazmerna z volilno udeležbo, ki je bila v nekdanji komunistični Evropi tudi tokrat žalostno majhna. Ob demokraciji je na evropskih volitvah na domači ravni največji poraz doživelo – okolje. Po dolgih letih in na nekih povsem drugih (tudi ideoloških) temeljih so kilavo obujeni Zeleni Slovenije, ki z novim evropskim zelenim valom nimajo veliko skupnega, ter lista Povežimo se, kjer se je kot nosilka pogumno izpostavila najbolj zagrizena slovenska okoljevarstvenica Urša Zgojznik, skupaj zbrali okoli štiri odstotke glasov – vsak posebej pa boleče malo.

Neslaven krah na začetku devetdesetih let zelo močne slovenske politike zelenih je pustil na zeleni barvi preveč črnih sledov. Okoljske in podnebne teme so bile (tudi zaradi medijev) v Sloveniji dolga leta zvedene na raven eksotike, celo čudaštva. V politično-ideološki bipolarni motnji, v kateri ob vidnem neznanju in nerazumevanju temeljnih vprašanj sedanjosti in, predvsem, prihodnosti, prevladujejo teme in tudi energija (Teš 6) iz 19. in 20. stoletja, je bil razmislek o prihodnosti, o krizi zaradi podnebnih sprememb, o nujnosti takojšnjih ukrepov, o urgentnosti nadnacionalnega povezovanja, razen redkih izjem, aktivno – odsoten.

A to je – tudi za apatične volivce – slabo opravičilo. Od politikov se namreč ne učimo. Znanja in informacij pa je povsem dovolj. V primerjavi z interesom in voljo.

Kot družba in kot država se vedemo, kot da se podnebne spremembe dogajajo nekomu drugemu. Kot da se demokracija dogaja nekomu drugemu. Kot da se Evropska unija dogaja nekomu drugemu. Kot da smo, skrajna ošabnost, nedotakljivi. Kot da nas prihodnost – tako ali drugače – sploh ne zanima. Ker volilni rezultat govori prav to – briga nas za …

Slovenija = politični paleozoik.