Slovenka iz Melbourna: »Drugi val epidemije se je že prelomil«

Nazadnje smo bili v stiku z njo sredi marca, ko je pri nas zavladala epidemija in karantena, v Avstraliji pa je bilo življenje precej normalno. Kavarnice so bile polne, šole odprte, otroci so se igrali in pripovedovali covid vice, še največji problem je bila dobava toaletnega papirja, pa še to smo razumeli bolj za šalo kot zares.

Mariborčanka Vida V. Vončina, doktorica pedagogike, v Avstraliji živi z družino in je docentka na univerzi Swinburne v Melbournu. Melbourne, glavno mesto zvezne države Viktorija, pa je trenutno žarišče epidemije na kontinentu. Pet milijonov prebivalcev se spopada z najstrožjimi omejitvami. Enkrat na dan smejo zapustiti svoj dom za največ eno uro. Zaprto je vse razen trgovin s hrano, lekarn in zdravstvenih institucij, obvezne so maske, obiski na domovih so povsem prepovedani, srečanja ob rekreaciji pa omejena na dve osebi. In tako je že nekaj tednov. In tako bo vse do sredine septembra.
 

Vida, če danes pogledate skozi svoje okno, kaj – koga vidite na drugi strani?

Ulice in ceste so prazne in nenavadno tišino polnijo zvoki ptičev, ki jih že dolgo nismo slišali v mestu. Nedavno je pred mojim oknom letel par črnih kakadujev. Menda jih je v mestu videti prvič po 150 letih. Njihova prisotnost pomeni, da so s požari izgubili svoj življenjski prostor.

Človek takole zaprt postane pozoren na drobne reči.

Da. Od konca marca do danes so v juniju le za nekaj tednov sprostili ukrepe, takrat smo se srečali s prijatelji, odprli so se lokali in restavracije z upanjem, da so preživeli najhujše. A danes sprehod po bližnjih ulicah razkrije, da jih je bilo veliko primoranih zapreti vrata za zmeraj, najemnine so previsoke, kljub nekaterim vladnim ukrepom, ki pomagajo obdržati zaposlitve. Zaprta so tudi otroška igrišča. Pet mesecev brez igre z vrstniki in druženja s prijatelji otroci občutijo kot pomanjkanje in pritisk, ki se izražata skozi žalost in jezo, kot lahko to opazujem pri svoji devetletni hčerki. A ni redko, da ljudje ustvarijo priložnosti za smeh. Kot na primer tekač, oblečen v Spidermana, ki buri domišljijo otrokom v našem okolišu. V drugih delih Avstralije življenje poteka kot običajno.

Ali to pomeni, da je Avstralija v drugem valu? Kakšne so razlage tamkajšnjih epidemiologov?

Vse kaže, da se je drugi val že prelomil. Število obolelih upada. Pred nekaj tedni jih je bilo skoraj 800 na dan, zdaj jih je okoli 200. Drugi val so z genetsko analizo virusa povezali s potnikom iz tujine in napakami v proceduri covid hotelov. Žal je najbolj prizadel starostnike v domovih za ostarele in dele mesta z visokim deležem migrantov. Oba fiaska zdaj preiskuje najpomembnejša avstralska neodvisna komisija Royal Commision. Strokovnjaki, ki zdaj vodijo ukrepe, so soglasni, da ti prej niso bili dovolj strogi.

Že marca ste citirali avstralskega zdravnika Normana Swana, ki je poudarjal, da je najbolje zaupati staromodni epidemiologiji, to pa je omejitev stikov med ljudmi. Očitno ga takrat niso jemali resno.

Njegovo mnenje danes ni osamljeno. Premier Viktorije Dan Andrews in njegov prvi svetovalec za zdravje Brett Sutton vsak dan na tiskovnih konferencah poročata o stanju ter pojasnjujeta, zakaj so tako strogi ukrepi nujni. Ves čas poudarjata, da sledita stroki in znanosti. Čeprav vse skupaj postaja travmatično za prebivalce, ima oblast med ljudmi še zmeraj veliko podporo. To pripisujem temu, da pri svojih odločitvah upošteva stroko in znanost. Organizirajo se celo simpatični dogodki na družbenih omrežjih, kot denimo na primer 'virtualni objem za Dana', kot podpora premieru pri njegovih odločitvah.

Kaj pa razne teorije zarote, demonstracije proti ukrepom vlade, kot jih poznamo v Evropi?

Kjer smo odrasli ohranili delo, je veliko lažje, čeprav je naporno in dolgočasno, odpremo računalnike, internet pogosto komaj zmore pretok informacij, kuhamo za zabavo, kličemo prijatelje in družino na drug konec sveta in gremo za eno urico ven. A veliko ljudi je ostalo brez dela, brezposelnost je narasla na skoraj osem odstotkov, ukrepi socialne pomoči se iztekajo, skrbi velikega dela populacije v Melbournu so velike. Najemnine so izjemno visoke in trenutno je oblast prepovedala prisilne izselitve, a mnogim grozi brezdomstvo. Jasno je, da so pritiski na duševno zdravje zelo veliki. Protestov, kolikor mi je znano, ni. Sem pa opazila, da na družbenih omrežjih narašča skupina ljudi, ki vladnim ukrepom pripisuje zlovešče namene in poskus popolne družbene kontrole. Argumenti, ki jih nizajo, se pogosto dotikajo teorij zarote. A to je še zmeraj manjšina. Avstralci so na splošno naklonjeni pravilom in trenutna oblast ta pravila ves čas argumentira.

Kaj pa svarila strokovnjakov, da tako stroga karantena lahko pusti nepopravljive posledice na duševnem zdravju, medosebnih odnosih, konec koncev znanju učencev, ki so doma?

Dva poudarka sta v ospredju; duševno zdravje ljudi in ekonomska recesija. Melbourne je že vrsto let eno najboljših mest za življenje: parki so opremljeni za druženje in piknike, veliko je bilo brezplačnih kulturnih dogodkov, koncertov in kulinaričnih dogodkov. Vse to je prepleteno z različnimi kulturami in več kot 200 jeziki, ki jih doma govorijo prebivalci mesta. Zdaj sta gostinstvo in kultura zelo prizadeta.

Pri nas so v teku priprave na šolo, učitelji in ravnatelji zahtevajo, da se v šolske klopi vrnejo vsi brez izjem. Pri vas je šola zaprta že pol leta.

Zaprte so vse izobraževalne institucije od vrtcev do univerz. Poučevanje poteka na daljavo, in če je na univerzi to steklo dokaj gladko, je na osnovnih in srednjih šolah stanje bolj problematično. Za srednješolce se bliža matura, ki bo letos prilagojena, prav tako pogoji za vpis na univerze. Osnovnošolci so doma že skoraj polovico šolskega leta, pouk je okleščen na minimum in poteka prek nalog, ki jih učitelji na kratko razložijo v nekajminutnih prezentacijah. V zadnjem mesecu so v javnih osnovnih šolah uvedli kratke dnevne videoklice, kjer učitelj preveri prisotnost in poklepeta z otroki. A nikjer še nisem zaznala tehtnejših analiz, kako bo to vplivalo na mlade generacije. To si težko razlagam, eden izmed razlogov je morda ta, da zbiranje podatkov napreduje zelo počasi, saj so etične zahteve za raziskave, ki vključujejo otroke, zelo velike.

Kaj pa univerze, šolnine mednarodnih študentov predstavljajo velik delež avstralske ekonomije.

Konec marca je Avstralija zaprla meje in doma je ostalo okoli sto tisoč mednarodnih študentov, kar je nevarno zamajalo finance univerzitetnega sistema. Odpušča se pomemben delež zaposlenih. Pred pandemijo je bilo tukaj pol milijona tujih študentov, veliko jih je ostalo in zdaj so na pragu revščine; izgubili so študentsko delo, ne zmorejo plačevati najemnin ... Prvi organiziran prihod 300 tujih študentov načrtujejo za september.

Kot otok ima Avstralija seveda lahko veliko boljši nadzor nad prišleki.

Avstralija je meje za tujce zaprla že 20 marca, tudi odpotovati iz države ne moremo, kar je v državi priseljencev zelo huda omejitev. Mnogi imajo starše ali družino na drugi strani sveta in lahko zaprosijo za izhod le v pietetnih okoliščinah. Od začetka drugega vala v Viktoriji pa so zaprte tudi meje med državami v Avstraliji, kar povzroča napetosti na mejah, ki jih sicer razen na zemljevidih ni, tako kar naenkrat nekateri ne morejo na delo v nekaj kilometrov oddaljen kraj, ker je čez mejo.

Ali Slovenci razmišljate o vrnitvi domov?

V pogovorih ali na družbenih omrežjih tega nisem zaznala. Dvomim, da bo pričakovana recesija prisilila ljudi, ki so prišli tako daleč za novimi priložnostmi, da bi se vračali. Trenutno tudi ne moremo potovati, kar je zagotovo mnogim in tudi meni prekrižalo načrte. Pogosto se pogovarjamo, kako bomo praznovali in se družili, ko bo to temačno obdobje enkrat mimo ... Takrat se vam z veseljem spet oglasim ...