Simbol Francije med prepiri in pandemijo

Pandemija javno blokira domala vse, zato so sredi marca zastala tudi obnovitvena dela na pariški notredamski katedrali, simbolu in ponosu Francije, v kateri je pred natanko letom dni uničujoče zagorelo. Zdaj speča lepotica katolištva, arhitekture, po svoje pa še turizma, simbolizira – kakor je mogoče poetično zapisati – človekovo intimno in kolektivno krhkost.

Kmalu po uničujočem požaru 15. aprila lani – zagorelo je ob 18.30 – je francoski predsednik Emmanuel Macron napovedal, da bodo notredamsko katedralo obnovili do leta 2024, ko naj bi bila še lepša kot prej. A ob letu osorej se v medijih pojavljajo določeni dvomi, češ zaradi novega koronavirusa tudi na notredamskem gradbišču stojijo dela od 16. marca in nič ne kaže, da bodo lahko kmalu nadaljevali. Podobno je za več tednov vse obstalo lani poleti, ko so okoljske organizacije zagnale vik in krik zaradi onesnaženosti s svincem, in to ne zgolj v neposredni bližini cerkve. Spomnimo, da se je med požarom s strehe in znamenite puščice sprostilo v zrak približno 400 ton svinca, zaradi česar so v združenju Robin des Bois vložili tožbo ter bili nekaj časa zaprti okoliški vrtci in šole.



Po strastni polemiki o nevarni lepoti sredi mesta in menda temeljiti dekontaminaciji so dela nadaljevali, toda tudi jeseni in pozimi so jih morali začasno prekiniti ob domala vsaki vremenski nepriliki oziroma močnejšem vetru; že če je pihalo več kot 40 kilometrov na uro. Zato je Jean-Louis Georgelin, general, ki mu je predsednik Macron zaupal vodenje obnove, januarja izjavil, da so marsikaj že postorili (zaščita oken, utrjevanje opornikov, postavitev ogromnega žerjava ...), a da »cerkev še ni rešena, resda je pod nadzorom in smo optimistični, vendar moramo biti previdni«. Zapletena demontaža gromozanskih gradbenih odrov z na tisoče cevmi, ki so jih zaradi obnove postavili že pred požarom, je bila predvidena za 23. marec, a jo je zaustavila pandemija.

Vrnitev h gotskemu slogu?

A kljub temu so ekipe generala Georgelina menda odločene, da bo 16. aprila 2024 katedrala nared za slavnostno odprtje: takrat bo slišati Te Deum in naj bi bilo spet na svojem mestu okrog 1300 kosov umetnin, kolikor so jih pred ognjem umaknili na varno v muzej Louvre oziroma zavarovana skladišča in restavratorske ateljeje.

Gotovo naj bi vsaj tedaj prav tako razkrili, katera stran je močnejša, tudi ko gre za vprašanje cerkve in zgodovinskega spomenika: je to politika ali stroka. Kot se je javnost precej razvnemala pred meseci, se predsednik Macron zavzema za moderno arhitekturno različico padlega 96 metrov visokega stolpiča, poimenovanega puščica, medtem ko arhitekt Philippe Villeneuve, ki mu je bil zaupan strokovni del obnove, zagovarja izdelavo kopije starega; sploh ker je to mogoče, saj so vsi načrti ohranjeni in bi bila takšna izvedba najhitrejša. Se bo na koncu dvigala proti nebu steklena puščica, bo na strehi cerkve morda biovrt ali kar terasa, s katere se bodo lahko turisti razgledovali po Parizu – predlogi so različni –, ali se bodo vendarle »vrnili« h gotskemu slogu, kakor si ga je ob obnovi katedrale leta 1860 zamislil arhitekt Eugène Viollet-le-Duc?



Francozi se večinsko nagibajo k drugi različici, meceni in donatorji – kar 340.000 jih je, od skromnih dobrotnikov do Bernarda Arnaulta in Françoisa Pinaulta – pa medtem sproti nakazujejo denar; obljubili so kar 902 milijona evrov za obnovo cerkve. A kakor ni dorečena zunanjost katedrale, se prepirajo tudi o njeni konstrukciji: naj bo iz sodobnega betona in jekla ali, kakor prejšnja pogorela, poimenovana Gozd, iz hrastovega oziroma kakšnega drugega lesa? Sploh ker je zdržala kar osem stoletij in lesa v Franciji res ne manjka.

​Ni si težko predstavljati, da je interesov ogromno in so lobisti na delu, v (pariškem) zraku pa nostalgija po časih, ko je notredamsko katedralo obiskalo kar 13 milijonov vernikov in turistov na leto. Po ponedeljkovi napovedi Emmanuela Macrona, da bodo Francozi zaradi pandemije v domači samoizolaciji najmanj do 11. maja, je čedalje bolj očitno, da se ne bodo vrnili zlahka ne kmalu.