Šest milijonov okuženih, še več brezpravnih

Le nekaj dni po tem, ko je prvi mož indijskega sveta za medicinsko raziskovanje zatrdil, da je lahko njegova država zgled uspešnega boja proti covidu-19, so v državi našteli šest milijonov okuženih. Širjenje koronavirusa v Indiji še zdaleč ni končano, bliža se kar nekaj verskih praznikov, ki so vedno povod za množično zbiranje ljudi, nato pa še parlamentarne volitve v državi Bihar s 124 milijoni prebivalcev, od katerih ima 72 milijonov volilno pravico.

Čeprav je Indija na drugem mestu na žalostnem seznamu držav z največ primeri okužbe, Balram Bhargava, ki opravlja dolžnost glavnega svetovalca premiera Narendre Modija, kar zadeva zdravstvena vprašanja, ni bil v zmoti. V tej državi je v resnici največ ljudi okrevalo po covidu-19 (kar 82 odstotkov), umrlo pa je okoli 95.500 ljudi, kar je sorazmerno malo – 1,6 odstotka obolelih.

Seveda so se tudi indijski strokovnjaki spraševali, ali so vse te številke točne, saj so opazili, da je največ smrtnih primerov zaradi koronavirusa v mestih, pri čemer so posumili, da na podeželskih območjih ljudje ne prijavljajo smrti iz neznanega vzroka, kot da bi verjeli, da imajo indijski kmetje boljši imunski sistem. V državi, katere prebivalstvo se pospešeno približuje številu 1,4 milijarde, je namreč kakovost zdravstva bistveno boljša v mestih kakor na podeželju. Je pa res, da je kmečko prebivalstvo občutno mlajše od mestnega, tako da je resnica o nižji smrtnosti na podeželju verjetno nekje na sredini.
 

Položaj otrok

Na žalost ni dileme o posledicah pandemije, ki zadevajo otroke v indijskih vaseh. Šole so v tej državi zaprli marca, ko je premier Modi razglasil splošno karanteno. Šele ob koncu septembra so obnovili pouk v višjih razredih, in to na prostovoljni bazi. Ker so bili hkrati z odpravo pouka tudi starši množično brez dela, so v številnih družinah otroci prinašali domov kruh … ali riž, saj je vseeno. Nekateri otroci so s starši zbirali odpadke za recikliranje, neredko so bile njihove majhne roke blago na trgu cenene delovne sile, na katerem vladajo ­organizirane tolpe.



V Združenih narodih so ocenili, da je pandemija po svetu najmanj 24 milijonov otrok, starih od šest do 14 let, prisilila, da so obesili šolo na klin, večina jih je nato delala ali na plantažah v zahodni Afriki, kot zabavljači na ulicah indonezijskih mest, ali pa so kuhali čaj v indijskih javnih hišah.

Indija se je že pred pandemijo borila s posredniki, ki jim je uspelo prepričati revne družine, da so sinove – še pogosteje pa hčere – raje poslali na delo kot v šolo. V Indiji je otrokom, mlajšim od 14 let, prepovedano delati, razen če gre za družinsko obrt ali kmetijo. V minulih mesecih sta policija in komisija za varstvo otrokovih pravic v New Delhiju rešili na desetine otrok iz ilegalnih delavnic lončarskih izdelkov in drugih krajev, kjer so delali za drobiž, da bi pomagali svojim družinam na podeželju. A inšpekcije so zdaj zelo redke. Pritisk revščine je prevelik.

A celo s ponovnim odprtjem šol in koncem pandemije vseh teh otrok ne bo mogoče zlahka vrniti v šolske klopi. Njihovi starši so v minulih mesecih utonili v dolgovih, ki ji bodo morali odplačati, in zagotovo bo velik del tega bremena končal na ramenih najšibkejših. Kdaj bo koronavirus popustil, je veliko vprašanje v državi, kot je Indija, kjer so včeraj potrdili 82.000 primerov okužbe in 1000 mrtvih ter razglasili rahlo izboljšanje. Oktobra bodo volitve v Biharju in praznik navarati, posvečen božanstvu Durga, ki uničuje zlo in revščino. Devet dni, kolikor ga praznujejo, bo to epidemiološki izziv prepričanju hinduistov, da njihov obred zagotavlja zmago dobrega in resnice nad vsemi pomanjkljivostmi tega sveta. Novembra bo sledil praznik divali in novo vprašanje, ali bo svetloba vendarle odgnala temo pandemije.