Sandinist Ortega proti mladim sandinistom

V Managvi so včeraj katoliški škofi in vlada predsednika Daniela Ortege obnovili stike, ki so bili prekinjeni maja zaradi nebrzdanega nasilja režimske vojske in Ortegovih paravojaških enot. Odkar je predsednik, ki je vodil sandinistično revolucijo, preden se je spre­obrnil v njeno nasprotje, začel krvavo obračunavati s študenti in drugimi mladimi nasprotniki absolutističnega režima, je padlo že skoraj 130 mladih ljudi. Središče upora je mesto Masaya, od koder so sandinisti julija 1979 začeli končno ofenzivo proti Somozi.

Nasilje proti študentom in njihovim podpornikom, ki delujejo, kakor so pred štirimi desetletji delovali tedanji sandinisti, je izbruhnilo ob aprilskem na videz nepomembnem okoljskem nesporazumu med študenti in podpredsednico Nikaragve, Ortegovo ženo Rosario Murillo. Navzočih je bilo le nekaj sto študentov. Počilo je samo nekaj dni pozneje, ko se je Ortega odločil poklekniti pred načrti Mednarodnega denarnega sklada, ki je izračunal, da je pokojninski sklad v Nikaragvi potonil, zato je potrebna socialna reforma. Napovedana znižanja pokojnin in druge socialnopolitične reforme so sprožili množične proteste, Ortega pa se ni pogajal, ampak je odgovoril z nasiljem.

Opozicijo, ki ji je samopašni predsednik že zdavnaj porezal krila, precej podobno, kakor se je nekoč družina Somoza znebila političnih nasprotnikov, je na prvih preliminarnih pogajanjih zastopala katoliška cerkev, ki je hkrati vsaj posredno zastopala tudi študente. Cerkev se je umaknila, saj je bilo ponekod vsak dan več žrtev na ulicah.

Pod vplivom papeža Frančiška so nikaragovski škofi pred dnevi znova ponudili posredovanje, nihče izmed opazovalcev pa ne verjame, da bo Nikaragvo lahko pomiriti. Preveč krvi je bilo prelite, uporni študenti dobivajo vse bolj množično podporo prebivalstva, središče upora pa se je skoraj simbolično preselilo v mesto Masaya, ki zgodovinsko velja za simbol upora proti Somozovi diktaturi v prejšnjem stoletju. Iz Masaye so sandinistični gverilci začeli pohod na Managvo, pri velikem pohodu pa ni bilo skoraj nobenega izmed poznejših glavnih šefov sandinistične revolucije. Takrat so bili še v Kostariki, kjer je delovala sandinistična hunta, takrat še demokratično pisana, ali pa v Havani, od koder so pod kubansko taktirko vodili vojaški napad na Somozo.

Daniel Ortega, ki je leta 2007 začel sedanje oblastno obdobje, utrdil pa ga je po volitvah leta 2011, obvladuje državo z vojsko, ki jo družina Ortega (obrambni minister je bil največ časa njegov brat Umberto) drži v rokah že štiri desetletja. Proti študentom v njegovem imenu streljajo predvsem pripadniki posebnih enot, nekakšne Ortegove garde, ki jim režim pravi mladi sandinisti, v resnici pa opravljajo vlogo, ki jo je nekoč, v obdobju sandinistične vstaje, imela Somozova garda.

Nikaragva se je gospodarsko ustavila

Večina pomembnejših nikaragovskih mest je v plamenih, tudi Granada, ki velja za gospodarsko središče. Zamujajo vsa dela v poljedelstvu in živinoreji, ustavljen je promet, saj so ceste zaprte z gorečimi barikadami na veliko krajih, vsaka smrt študenta pa pomeni večjo množično podporo uporu proti Ortegi. Gesla upornih študentov so podobna sandinističnim geslom v boju proti Somozi, ki jih je vodil Ortega. Trdnejše organizacije, ki bi jih vodila in usmerjala, študenti menda še nimajo. Če se demonstrantom pridružijo zaposleni v državnih ustanovah, nemudoma izgubijo službo, premožnejši sloji pa podpirajo študente samo kot orodje proti režimu.

Po približnih izračunih je gospodarska izguba velikanska. Vsaj tako velika je, trdijo, kakor je bil svojčas prispevek Chávezove Venezuele Ortegovi vladi v Managvi. Pokojni polkovnik Hugo Chávez je Ortegi vsako leto prispeval 600 milijonov dolarjev, problemov z gorivom Nikaragva ni imela, dokler je cvetela Venezuela. Zdaj so razmere v ­Nikaragvi in Venezueli precej podobne, politični model je podoben, nasilje pa je v Nikaragvi precej hujše.

Obletnice revolucije letos ne bodo praznovali

Nemiri v Nikaragvi divjajo že dva meseca, vrelo pa je že dolgo pred tem, ko je Ortega vodil državo v prepad, zlasti po Chávezovi smrti. Pomagal mu je edino turizem, ki je bil ljudem menda prijazen in je prinašal precej deviz. Augusto César Sandino je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja opisal Nikaragvo kot »prekleto deželo«. Knjiga s takim naslovom je bila do udara leta 1979 zelo priljubljena, po sandinističnem prevzemu oblasti pa je izginila s polic.

Tudi Ortegovi nekdanji najbližji sodelavci, med njimi njegov podpredsednik iz prvih časov sandinistične revolucije Sergio ­Ramírez, so nekaj let opozarjali, da sedanji režim vsak dan bolj spominja na Somozovega. Ramírez, ki je letos dobil najvišjo literarno nagrado Španije in špansko govorečega sveta, ­Cervantesovo, je o podobnostih med Somozo in Ortego ter o Augustu Césarju Sandinu, ki ga ima Ortega uradno za svoj simbol, pisal tudi v romanu Margarita, lepo je morje, ki je preveden tudi v slovenščino. Ramírez je dobil ­Cervantesovo nagrado prav v času, ko so se začeli nemiri, zato je njegovo mnenje mednarodno še odmevnejše. Prihodnosti Nikaragve z Ortego na čelu si tudi svetovno znani pisatelj ne predstavlja več.