Rusoma, ki sta vohunila v Sloveniji, Putin podelil odlikovanji

Ruska vohunka Ana Valerevna Dulceva je za državne ruske organe dala naslednje izjave, ki pojasnjujejo dogajanje v zvezi z njeno aretacijo in položajem njenih otrok po tem dogodku (zgornji video):

Na začetku so staršem popolnoma prepovedali stik z otrokoma. »V dokumentih so zapisali, da sva z možem nevarna za otroka. Pozneje so odvetniki dosegli odločitev družinskega sodišča, po kateri so nam dovolili telefonske pogovore z otrokoma in en obisk na teden. Najprej so otroka namestili v krizni center.«

O kriznem centru je pojasnila: »To je center, v katerem policija otroke zadrži, dokler sodišče ne odloči, kaj bo z njimi. V resnici je to center za zaščito. Prve tri tedne nas je vodstvo centra obravnavalo kot uslužbence zunanje obveščevalne službe, kar nas je najprej napeljalo na misel, da bi se vse lahko hitro razpletlo.«

Opisala je tudi, kaj se je dogajalo pozneje: »Med pogajanji so otroka pustili v kriznem centru. Ko so ugotovili, da bo proces dolgotrajnejši, so ju premestili v mladinski dom. Z nama z možem se je povezal uslužbenec zunanje obveščevalne službe, ki je delal v Sloveniji. Obiskal nas je in povedal, da nas služba podpira ter da se trudijo doseči našo izpustitev in rešiti vprašanje o otrocih, da bi ju lahko takoj vrnili. Pozneje se je izkazalo, da ta možnost ni izvedljiva, saj so otroka zadržali kot talca, da bi ju uporabili v političnih igrah. Otrok, seveda, v prvih dneh niso vpletali.«

O trenutku, ko je izvedela za možnost posvojitve, je dejala: »Ko so naju aretirali, je prišla ženska iz centra za socialno delo. Sedla je nasproti mene in rekla: ’Otroka bomo dali v posvojitev slovenski družini.’ Rekla sem ji, da to sploh ni opcija in da v to nikoli ne bom privolila.«

Kljub temu so o tej možnosti razpravljali: »O tem smo morali razmisliti in razpravljati. Vmes sem vedno znova poudarjala, zakaj posvojitev ni ustrezna rešitev. Čez mesec dni je naš odvetnik sporočil, da posvojitev otrok tujih državljanov v Sloveniji ni mogoča. Ta ženska je gotovo vedela, da je to nemogoče. Preprosto so nas poskušali ustrahovati.«

Na koncu je opisala tudi podporo sodelavcev. »Naš sodelavec in njegova žena sta se srečevala z otrokoma. Pripravljala sta jima darila in otroka sta ustvarjala voščilnice. Vsi skupaj so se počutili dobro in sproščeno, kar je tudi naju nekoliko pomirilo.«

Za drug ruski časnik SVR Magazin je Ana Valerevna Dulceva spregovorila tudi o skrbeh svoje hčere in sina, ki sta šele na letalu, ko so bili na poti v Rusijo, izvedela, da sta v resnici Rusa: »Otroka včasih še vedno razmišljata o življenju, ki sta ga imela v Sloveniji, a vse bolj čutita, da je njun pravi dom tu. To je za nas neprecenljivo«.

Rusko zato ne govorita, v Sloveniji pa sta se dobro naučila španščine: »V šoli imata še vedno nekatere težave, še posebno ko morata hitro odgovoriti – takrat pogosto preklopita v španščino, saj sta se tega jezika v Sloveniji odlično naučila. Kadar pa imata čas za razlago, že uporabljata ruščino. Njun napredek z veseljem spremljava.«

Dodala je: »Pogosto se z otrokoma pogovarjava o tem, kaj se je zgodilo. Postavljata veliko vprašanj – o Sloveniji, najinem delu, poklicu. Vedno odgovarjava iskreno in razlagava vse, kar ju zanima. Otroka sta najprej potrebovala čas, da sta vse skupaj sprejela, zdaj pa sta ponosna, da so njuni starši pravzaprav raziskovalci in da sta Rusa. Ta občutek pripadnosti ju zelo osrečuje.«

Na vprašanje, kakšno je bilo življenje v Sloveniji, je odgovorila, da precej drugačno: »Življenje v Sloveniji je bilo zelo drugačno, nikoli se nisva počutila, kot da sodiva tja. Zdaj ko smo v Rusiji, končno čutimo, da smo, kjer moramo biti. To seveda ne bi bilo mogoče brez podpore številnih ljudi, na katerih pomoč sva se lahko zanesla.«