Prihodnost britanske monarhije pod Karlom III.

Kraljica Elizabeta II. je bila glavni vzrok za to, da je prastara institucija, ki jo je poosebljala, uživala visoko podporo javnosti in da ideje o odpravi britanske monarhije v zadnjih sedmih desetletjih niso padle na plodna tla. Kaj se bo zgodilo s to podporo in z monarhijo, ki jo zdaj prevzema princ Charles, je vprašanje, ki že dolgo spravlja v nelagodje njene zagovornike, navdihuje njene nasprotnike in animira ustavne strokovnjake.

Edina stvar, o kateri se načeloma vsi strinjajo, je, da bo uspešnost vladavine monarhinje z najdaljšim stažem v britanski zgodovini težko ponoviti. »V drugih državah lahko le sanjajo o stabilni, nekontroverzni voditeljici, na katero večina sveta gleda pozitivno. Monarhija deluje zato, ker kraljica tako dobro opravlja svoje delo,« je prepričan novinar in avtor Mike Pearl, ki je v knjigi The Day It Finally Happens (Dan, ko se bo končno zgodilo) pred nekaj leti raziskal scenarij, po katerem bi se Otočani odpovedali monarhiji in postali republika.

FOTO: Leon Neal/AFP

V obdobju Elizabetinega vladanja je bila monarhija, kakor je Pearl povedal v intervjuju za Delo, »zamrznjena v času in na neki način ostaja popolna«. Toda s kraljičinim slovesom se bo institucija, v katero je bila rojena kot članica družine Windsor, znašla pred vrsto znanih in manj znanih izzivov.

Vladavina Karla III.

»V prihodnjih letih in desetletjih se bodo verjetno zgodile pomembne ustavne spremembe, ki jih bo spodbudila predvsem želja po osvežitvi in posodobitvi britanskega občutka lastne identitete,« meni profesor Robert Blackburn s Kraljevega kolidža v Londonu. To samo po sebi še ne bo privedlo do odprave monarhije, toda pozivov k temu bi lahko bilo po sogovornikovem mnenju več, če bi nasledniki Elizabete II. opustili prakso zadnjih 70 let in se začeli vmešavati v politiko.

Charles je bil 1. julija 1969 imenovan za princa Valižanskega. FOTO: AFP

Princ Charles je leta 2018 v intervjuju za BBC zavrnil možnost, da bo »aktivističen« kralj, in sicer z besedami, da »ni tako neumen«. Odkar opravlja čedalje več nalog ostarele matere, so zgodbe o njegovem dopisovanju z vladnimi ministri bolj ali manj potihnile.

Ko se je princ čedalje pogosteje pojavljal v vlogi kraljičinega namestnika, je bilo to razumeti tudi kot del postopnega navajanja naroda na prihodnjega kralja, ki pa po Pearlovem prepričanju ni potekalo gladko. »Obredi, ki so bili v času, ko jih je opravljala Elizabeta, blagodejni in jih ni bilo vredno niti opaziti, so zdaj obremenjeni s tem, da jih opravlja veliko manj priljubljen človek, na videz navaden smrtnik, odet v smešno zlato in dragulje – moški, ki je že desetletja hrana za tabloide.«

Za Karla III. bo težava tudi to, da se na prestol povzpenja v časih, ko se v medijih in javnem diskurzu namenja vse več pozornosti razkrivanju krivic, ki so jih v preteklosti zagrešile imperialne sile. Olajševalna okoliščina je, da bodo vplivni britanski tabloidi večinoma na njegovi strani, verjame sogovornik, pod pogojem, da bo ravnal previdno. Toda povsem drugačen izziv bo ohranitev velike priljubljenosti monarhije zunaj Združenega kraljestva.

Upor v nekdanjih kolonijah

Barbados se je konec lanskega leta odločil, da se bo znebil še zadnjih simboličnih vezi z britansko imperialno preteklostjo in postal republika. Število držav, ki jim je vladala kraljica Elizabeta II., se je s tem prvič po skoraj treh desetletjih znova zmanjšalo. V tistih nekdanjih britanskih kolonijah, v katerih se že zdaj spogledujejo z odpravo monarhije, bi se lahko ti procesi z njenim slovesom še pospešili.

Nova avstralska laburistična vlada pod vodstvom Anthonyja Albaneseja kaže jasne namere po tem, da bo po kraljičini smrti izvedla referendum o razglasitvi republike. Avstralski premier je v govoru, s katerim so v državi zaznamovali kraljičin platinasti jubilej, poudaril, da so se vezi med Združenim kraljestvom in Avstralijo bistveno spremenile od začetka Elizabetine vladavine. »Nismo več starši in mladi nadobudneži, ampak smo enakopravni.«

V nekdanji britanski koloniji so referendum o spremembi ustave in razglasitvi republike izvedli že leta 1999. K neuspehu referenduma je po besedah Roberta Hazlla, ustavnega strokovnjaka z Univerzitetnega kolidža v Londonu, prispevala tudi dilema o tem, s kakšnim sistemom bi zamenjali obstoječega. »Avstralci se niso mogli dogovoriti, ali naj novega voditelja države izbere parlament ali naj ga neposredno izvoli ­ljudstvo.«

Hazell verjame, da bi na podobno dilemo naleteli tudi v Združenem kraljestvu, če bi se uresničile želje britanskih republikancev in bi se po tisoč letih odpovedali ­monarhiji.

Preživetje evropskih monarhij

Dvajseto stoletje je zaznamovalo propadanje evropskih monarhij, toda nekaterim izmed njih je vseeno uspelo preživeti dve svetovni vojni, ki sta temeljito spremenili politični zemljevid stare celine. O tem navsezadnje govori tudi življenjska zgodba princa Philipa, soproga britanske kraljice Elizabete II., ki je umrl v starosti 99 let 9. aprila 2021. Zgodovinarji opisujejo pokojnega vojvodo Edinburškega kot enega od modernizatorjev britanske monarhije v drugi polovici prejšnjega stoletja, ki je kot avtsajder pomagal omehčati trdo, na trenutke neprivlačno podobo Windsorjev in jih vsaj nekoliko približal množicam.

Princ Filip je velikokrat razelektril resno ozračje in je bil za kraljico varen pristan. FOTO; Oli Scarff/Gettyimages

Toda Philip v resnici nikoli ni bil avtsajder. Britanski kraljevi družini se je uradno pridružil dve leti po koncu druge svetovne vojne, ko se je poročil z Elizabeth Windsor, prvorojenko kralja Jurija VI. in svojo daljno sestrično, in po vsem sodeč se je dobro zavedal pomena prilagajanja in tistega, kar se zgodi, če monarhi oziroma monarhinje izgubijo zaupanje svojih podanikov. Njegova družina – rojen je bil kot grški in danski princ – je to izkusila na lastni koži. Razplet grško-turške vojne v letih 1919–1922 jo je prisilil v to, da je morala zapustiti Philipovo rodno Grčijo.

Kraljevina Grčija je uradno razpadla leto dni zatem, ko je družina našla zatočišče v Franciji. Bila je zgolj ena v vrsti evropskih monarhij, ki niso preživele prve svetovne vojne oziroma lokalnih konfliktov, ki so ji sledili. Konec vojne je med drugim prinesel tudi konec Avstro-Ogrske in Nemškega cesarstva.

Ducat vztrajnih

Sto let zatem Evropa še vedno premore dvanajst monarhij. Številka ni visoka, a tudi ni majhna za obliko vladavine, v kateri voditelj ni izvoljen, ampak rojen v naziv. Med večje poleg Združenega kraljestva sodijo Španija, Nizozemska, Belgija, Danska, Švedska in Norveška, med manjše pa Luksemburg, Liechtenstein, Monako, Andora ter Vatikan. Zlasti za skupino večjih velja, da je moč njihovih monarhov občutno omejena bodisi z ustavo bodisi s političnimi konvencijami. V primeru Švedske, denimo, je vloga monarha izključno ceremonialna.

FOTO: Infografika Delo

Britanska monarhija, najbolj izpostavljena in znana na svetu, se po Hazllovih besedah po svoji ustavni vlogi ne razlikuje bistveno od drugih evropskih monarhij. »Je ustavna monarhija brez politične moči, ki deluje na podlagi usmeritev vlade. Kar jo loči od drugih, je velikost Združenega kraljestva, zaradi česar potrebujete večjo kraljevo družino. Razlikuje se tudi po svoji mednarodni vlogi, saj vlada še 15 drugim državam, med njimi Avstraliji, Kanadi, Novi Zelandiji ter nekaterim manjšim, kot je Jamajka.« V tem pogledu ni samo evropska monarhija, ampak svetovna, je za Delo pred časom pojasnil Hazell.

Združeno kraljestvo se skupaj z Dansko, Norveško in Švedsko uvršča med najstarejše ustavne monarhije; četverica odstopa predvsem po tem, da je njihova ustavna ureditev nastajala daljše obdobje in ni pomenila radikalnega reza s preteklostjo, kot denimo španska ustava, je Hazell, ki se že vrsto let posveča raziskovanju monarhij na stari celini oziroma tega, kako jim je uspelo ohraniti sicer predvsem simbolno, a še vseeno pomembno vlogo v sodobnih političnih oziroma družbenih ureditvah, skupaj s kolegom Bobom Morrisom zapisal v obsežni študiji na to temo, pri kateri so leto dni pred izbruhom pandemije covida-19 sodelovali strokovnjaki iz vse Evrope.

Hazell in Morris sta skozi izkušnje osmih evropskih ustavnih monarhij izluščila več ključnih lastnosti, ki so jih kraljeve družine razvile kot odgovor na izgubo politične moči in s katerimi v 21. stoletju uspešno upravičujejo svoj obstoj. Med njimi so ohranjanje nevtralnosti, izogibanje škandalom, omejevanje števila aktivnih članov kraljeve družine, prevzemanje odgovornosti, ohranjanje podpore prebivalstva in popolna predanost nalogam, ki so jim zaupane.

Užitek in odrekanje

Rezultat vsega tega so, kot navajata avtorja, precejšnje omejitve svobode oziroma življenjskih izbir suverenov in njihovih najožjih družinskih članov. Njihovo življenje poleg omejitve svobode govora zaznamujejo omejitve pravice do izbire veroizpovedi, kariere in partnerja ter navsezadnje do zasebnosti. To so temeljne človekove pravice, kar po mnenju strokovnjakov potrjuje, da življenje v palačah ni en sam velik užitek, ampak od vseh vpletenih zahteva precej odrekanja. Medtem ko so se pravila pri izbiranju partnerja v zadnjih desetletjih precej razrahljala v tako rekoč vseh evropskih monarhijah, deloma tudi kot posledica širših družbenih sprememb, se na drugih področjih, denimo pri izbiri poklica, bistveni odkloni še vedno ne dogajajo, predvsem zaradi skrbi, da bi s tem lahko ogrozili neodvisnost oziroma nepristranost starodavnih institucij.

Ko je Philip Mountbatten postal sopotnik bodoče kraljice, je bila moč britanske monarhije že povsem okrnjena, kar ni bilo nič drugega kot posledica njenega dolgega prilagajanja demokratičnim spremembam, ki so se vrstile v Združenem kraljestvu in britanskem imperiju. To je tudi nazorno prikazano v prvi sezoni Netflixove uspešnice Krona, v kateri se mladi kraljevi par sooči z vsemi kontradikcijami svojega položaja. Še posebno poveden trenutek je sicer izmišljeni prizor, v katerem kraljica Marija Teška, vdova kralja Jurija V., svoji vnukinji Elizabeti pojasni, zakaj je »storiti nič najtežja naloga od vseh«. »Biti nepristranski ni niti naravno niti človeško. Ljudje bodo vedno želeli, da se smehljaš, strinjaš oziroma namrščiš. Isti trenutek, ko se bo to zgodilo, boš naznanila stališče, pogled. In to je ena izmed stvari, ki si jih kot suveren ne smeš privoščiti.«

Foto: Gettyimages

Skladno s to tradicijo se je kraljica Elizabeta II. vse od vzpona na prestol pred 69 leti strogo izogibala komentiranju političnega dogajanja v javnosti. Tega pravila monarhinja ni prelomila niti ob dogodkih, kot je bil izstop države iz Evropske unije oziroma v času škotskega referenduma o neodvisnosti. Čeprav si je med polemikami, ki so spremljale brexit, marsikdo zaželel, da bi kraljica aktivno posegla v javno razpravo in s tem pripomogla k preseganju razkola, ki ga je ta povzročil v britanski politiki in družbi, bi bila njena intervencija najverjetneje kontraproduktivna, v skrajnem primeru pa bi lahko postavila v negotovost samo prihodnost monarhije, še zlasti če bi del politične elite oziroma prebivalstva začutil, da monarhinja ne zastopa njihovih interesov.

Ujetnice pričakovanj

Ohranjanje široke podpore je verjetno najpomembnejša lastnost uspešnih monarhij. Podpora, ki jo evropski monarhi in monarhinje uživajo med volivci, je tako rekoč vse, kar jih loči od usode Habsburžanov, Romanovih, Savojcev, Karađorđevićev ... V tem pogledu niso tako zelo različni od demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva.

»Največja grožnja preživetju monarhij je upad njihove priljubljenosti,« je v odgovorih na naša vprašanja pojasnil Hazell. Sogovornik sicer ne vidi nobenega znaka, da bi bila katera od evropskih monarhij trenutno ogrožena s tega vidika: »Tako v Združenem kraljestvu kot v drugih evropskih monarhijah javnomnenjska podpora niha med 60 in 80 odstotki.« Na Otoku je bila po njegovih besedah zadnjih 30 let presenetljivo konstantna tudi podpora razglasitvi republike, gibala se je med 15 in 20 odstotki.

Ti podatki niso ravno spodbudni za tiste, ki menijo, da so evropske monarhije obsojene na počasen propad in da je vsem državam usojeno, da s prehodom v republiko prej ali slej dosežejo najvišjo stopnjo demokratične ureditve. Toda na njihovi podlagi ravno tako ni mogoče sklepati, da bodo v prihodnosti z lahkoto ohranile svojo povezovalno vlogo, na podlagi katere so postale pomemben del evropskih nacionalnih identitet.

Podpora, ki jo uživajo, je namreč vezana na pričakovanja javnosti, ki pa se skozi čas spreminjajo. Če se od monarhov in monarhinj danes pričakuje, da ne bodo podajali eksplicitnih sodb o potencialno razdvajajočih družbenih vprašanjih, morda jutri ne bo več tako. Tudi s tega vidika bo menjava generacij na čelu monarhij, tako kot vsaka pred njo, prinesla nove izzive.