Prihod velikega brata

Ko so se sredi septembra na beograjskih ulicah pojavili kitajski policisti, je moja soseda Dragana dvignila obrv in sumničavo zabliskala z očmi. »Oblast nam znova nekaj prikriva!« je zasikala, nezadovoljna s pojasnilom, da so ti policisti tukaj zaradi številnih kitajskih turistov, ki bi lahko potrebovali pomoč.

Ni je potolažilo, ko so v enem od časopisov objavili članek Vas bodo kitajski policisti tepli z gumijevko?, v katerem so pojasnili, da se to ne bo zgodilo, ker policisti ne bodo opremljeni s »sredstvi prisile«. Ko so se nato po mestu pojavile kitajske varnostne kamere, ki jih je dobavil spletni velikan Huawei, je Dragana dvignila še drugo obrv. »Nič nimam proti Kitajcem,« je pojasnila, »bojim pa se teh naših …, ti so pripravljeni na vse!«

»Varno mesto«

Med ljudmi je izzval še večje sumničenje minister za notranje zadeve Nebojša Stefanović, ko je pojasnil, da bo Beograd »varno mesto«, da bo lahko policija s pomočjo sistema kamer odkrila vsakogar, ki bo zakrivil kaznivo dejanje, »kajti celo tisti, ki si pokrije obraz z masko in namesti na glavo čelado, si jo mora nekje nadeti, zato moramo videti, iz katere hiše je prišel, iz katere ulice, iz katerega vozila«. »Torej bodo vse to gledale kamere?!« je zaskrbelo Dragano. In to upravičeno.

Huawei je po Beogradu namestil skoraj 1000 kamer na 800 lokacijah, do konca leta naj bi to število podvojili. Največji problem, ki pesti prebivalce glavnega mesta, je v tem, da bodo zaradi majhnega odstotka tistih, ki so pripravljeni zakriviti kaznivo dejanje, pod nadzorom vsi. In to pod nadzorom kamer s tako vrhunsko ločljivostjo, da je na posnetku mogoče razbrati vse – od številke registrskih tablic na vozilu do vsega, kar kdo počne v avtomobilu.

O sistemu prepoznavanja posameznikov pa tako nima smisla govoriti.

Pravzaprav je bilo strateško partnerstvo med Srbijo in Huaweiem podpisano leta 2017, tri leta po tem, ko je voznik na beograjskem mostu povozil mladeniča, ki je naslednji dan umrl v bolnišnici, storilec pa je pobegnil na Kitajsko. S pomočjo Huaweievih kamer in sistema za prepoznavanje obrazov je kitajska policija našla storilca v treh dneh in ga izročila Srbiji. Načelnik policije Vladimir Rebić je takrat neučinkovitost srbskih policistov upravičeval s tem, da ti nimajo takšne tehnologije kot njihovi kitajski kolegi.

»Pametno mesto«

Huawei je z navdušenjem pograbil priložnost za namestitev na še eno točko na evropskih tleh. Iz Beograda bo naredil »varno«, iz Niša pa »pametno mesto« (še vedno ni jasno, kaj točno naj bi to pomenilo, a za zdaj govorijo o visokotehnološkem urejanju prometa, parkiranja, varstva okolja in mestne razsvetljave). V začetku novembra je bil med srbsko vlado in omenjeno kitajsko družbo podpisan memorandum o razvoju platforme umetne inteligence, ki bo imela svoj center v Kragujevcu. Srbska vlada tam že gradi Državni center podatkov, Huawei pa bo ta projekt opremil z infrastrukturo »oblakov«, za kar bodo porabili 13 milijonov dolarjev, ki jih bo v ta namen prispevala kitajska agencija za razvoj mednarodnega sodelovanja.

Medtem ko zahodni del Evrope še razmišlja, ali naj kitajskemu velikanu dopusti gradnjo infrastrukture nove generacije interneta (5G), je to za Srbijo priložnost, da postane bolj privlačna za Huawei, kot bi bila, če ta družba ne bi bila pod tolikšnim pritiskom. Bolj ko Američani to kitajsko družbo razglašajo za »nevarnost«, bolj je ta dobrodošla v državi, ki ima občutek, da ji največja nevarnost grozi prav iz ZDA. Tako bo Huawei v Beogradu odprl območni center za inovacije in digitalno transformacijo, pogovarjajo se tudi o sodelovanju pri vzpostavitvi omrežja 5G v Srbiji. Tako bodo številne varnostne kamere, ki so razmeščene po glavnem mestu, dobile večji smisel. Analiza videoposnetkov krajev, oseb in vedenja posameznikov bo enako hitra kot komunikacija med državnimi organi, ki skrbijo za varnost.



Prisotnost Huaweia na Balkanu poraja vprašanje, ali se bodo s tem spremenili standardi pravice do zasebnosti in do kod se bo razširilo sodelovanje, ki je že vpeto v pobudo pasu in poti. Po pisanju Financial Timesa kitajske tehnološke družbe že oblikujejo nove standarde prepoznavanja oseb in nadzora v Mednarodni telekomunikacijski uniji (ITU) ZN, ki prav gotovo niso v prid varstvu človekovih pravic.

»Ne skrbijo me Kitajci,« je ponovila moja soseda Dragana, ki se je redno udeleževala sobotnih protestov proti vladi predsednika Aleksandra Vučića. »Skrbijo me ti naši in skrbi me, za kaj vse bi lahko uporabljali te kamere.«