Premirje v gledališču senc

»Če bi lahko stopil pred voditelja Kim Džong Una, bi mu povedal, da sem se boril skupaj z vojaki Ljudske armade, zdaj pa si želim samo tega, da bi doživel dan, ko se bosta Severna in Južna Koreja združili,« je dejal kitajski veteran korejske vojne Zhang Zheshi, ko je priklical v spomin najstrašnejše podobe, ki so zaznamovale njegovo življenje.

»Rekel bi mu, naj ne izpusti te priložnosti za spravo, kajti na lastne oči sem videl, da je lahko človeško življenje vredno manj od življenja mravlje. Mravlja lahko vsaj zapusti bojišče, človek, ki se znajde sredi požara vojne, pa ne more nikamor. Srečen je, če vsaj nekaj ostane od njega.«
 

Počasen proces sprave

Petinšestdesetletnico premirja, s katerim se je 26. julija 1953 končalo ubijanje in divjanje na Korejskem polotoku, bo Severna Koreja praznovala tako, da bo vrnila posmrtne ostanke nekaterih ameriških vojakov, ki so umrli med triletno vojno. Pjongjang je v četrtek od ameriške vojske prevzel 100 lesenih krst, zato zdaj nekaj tisoč ameriških družin upa, da se bodo prav posmrtni ostanki njihovih sorodnikov končno vrnili domov. Ameriško vojaško letalo je pripravljeno odleteti v Severno Korejo po krste s posmrtnimi ostanki in jih najprej dostaviti v južnokorejsko letalsko oporišče Osan na predhodno analizo DNK, ki ji bo sledil podroben sodnomedicinski pregled v vojaškem laboratoriju na Havajih.



Toda čeprav se takšno praznovanje obletnice premirja zdi obetavno, je proces sprave med Severom in Jugom počasen. Še počasneje se proti pravemu miru pomikata Pjongjang in Washington, kajti čeprav je Severna Koreja začela odstranjevati izstrelitvene rampe v raketnem oporišču Sohe, je še vedno sporno vprašanje, kdaj natančno se bo začel pravi proces denuklearizacije: ko bodo predali jedrsko orožje, ki ga je Pjongjang nakopičil v zadnjih 12 letih, odkar je preizkusil prvo atomsko bombo, ali ko bodo podpisali mirovni sporazum, s katerim bi se vojna vendarle končala?
 

Za napol prosojno zaveso

Odstranitev izstrelitvenih ramp je seveda zelo pozitivno simbolično dejanje. Ameriko najbolj ogrožajo severnokorejski medcelinski projektili, ki bi lahko ponesli jedrske konice do mest na njeni celini. Zato satelitski posnetki, ki so jih objavili v torek in na katerih je videti, da vojaki razstavljajo ključno opremo, dokazujejo, da namerava vodja Kim Džong Un res uresničiti obljube, ki jih je dal ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu med njunim srečanjem v Singapurju prejšnji mesec. Toda čeprav je tudi Kimov končni cilj popolna denuklearizacija, je ta trenutno bolj podobna gledališču senc. Nekaj se dogaja za napol prosojno zaveso, vendar predstava še ni postala resnična.

»Še vedno ni zanesljivih zagotovil, da se ne bo ponovil zlovešč krog zaostrovanja napetosti, dokler traja takšno premirje,« je v četrtek komentiral severnokorejski portal Urimindžokiri, namenjen tuji javnosti. »Nihče ne more zagotovo vedeti, da razmere ne bodo ušle nadzoru in nas potisnile na rob nove vojne.« Komentar pravi, da lahko to preprečimo samo tako, da nadomestimo trenutno premirje z »zanesljivo dogovorjenim mirom«. ZDA bi tako zagotavljale obstanek režima Kim Džong Una in šele potem bi bil Pjongjang pripravljen začeti denuklearizacijo.
 

Iz sovražnikov v vlagatelje

To, da je severnokorejski vodja res pripravljen na velik politični preobrat, je po svoje dokazoval tudi njegov obisk v tovarni hrane v pokrajini Vonsan in pri proizvajalcu torb v pokrajini Kangvon. Dan pred obletnico konca vojne je tiskovna agencija KCNA objavila posnetke Kim Džong Una, ki v spremstvu žene Ri Sol Džu pregleduje obrate ter poudarja, kako pomembni so higienski in zdravstveni standardi na tem področju. Kim Džong Un je tako jasno pokazal, da je zdaj najpomembnejše gospodarstvo in zato tudi sprava z nekdanjimi sovražniki, ki bi se lahko spremenili v vlagatelje.



Toda južnokorejska centralna banka pravi, da je severnokorejsko gospodarstvo leta 2017 doživelo največji padec v zadnjih desetih letih. Zaradi mednarodnih sankcij in neugodnih vremenskih razmer se je bruto družbeni proizvod te države znižal za 3,5 odstotka, zaradi česar je južnokorejsko gospodarstvo postalo 47,2-krat večje severnokorejskega. Toda to ne vpliva na načrte za združitev, ki so najpomembnejši del političnega programa južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina.
 

Spomenik nesmiselnosti vojne

Šest desetletij in pol po koncu korejske vojne so spomini veteranov z obeh strani prehudi, da bi se lahko odpovedali poti, na katero sta stopila Mun in Kim, ko sta se letos spomladi prvič sestala. Hrib belega konja (Bengma) na severu Južne Koreje je 12-krat nadzirala ena in 12-krat druga vojska. To je bila med vojno ena izmed najhujših bitk, v kateri so umrli skoraj 3 milijoni ljudi. Zdaj so na hribu Bengma postavili spomenik nesmiselnosti vojne. To se ne sme več ponoviti, ponavljajo veterani. Ali tako razmišljajo tudi državni voditelji?