Prekaljeni Biden vodi demokratsko kolo

New York – »Več ko nas je, bolj bo veselo,« je kalifornijska senatorka Kamala Harris pozdravila uradni vstop Joeja Bidna, dolgoletnega senatorja in osem let podpredsednika, v predsedniško tekmo pri demokratih. Njihova veselica je tako verjetno dobila dokončno podobo, Biden pa je še vedno najbolj zaželeni snubec neveste, levega volilnega telesa Amerike.

Demokratske volivce nagovarja že 21 kandidatov, kakšna so resnična razmerja med njimi, pa ne bo jasno do junija, ko se bo začela serija televizijskih soočenj. Dosedanja merjenja njihove priljubljenosti kažejo predvsem, čigavo ime je najprepoznavnejše, zato ni presenetljivo, da sta na vrhu Biden in neodvisni senator iz Vermonta Bernie Sanders – ta je leta 2016 s kampanjo, ki je vzklila iz nič, postal simbol progresivne Amerike. Na prvi pogled ima stranka doslej najbolj raznoliko izbiro v ameriški volilni zgodovini, šest žensk, šest kandidatov iz vrst manjšin. To je odsev države, v kateri prihodnje leto večina mlajših od 18 let ne bo več belopoltih.

Toda za zdaj se zdi, da bo tudi stranka, ki je občutljiva na vprašanja o spolni in rasni enakopravnosti, volilni izbor znova zašpilila z belopoltim moškim na črko B. Poleg omenjene dvojice so namreč dosedanje ankete naplavile na vrh tudi poslanca Beta O'Rourka, ki je jeseni navduševal z neuspešnim poskusom, da bi v konservativnem Teksasu iztrgal republikancem eno od dveh mest v senatu. Meteorski vzpon še vedno poganja do nedavnega skoraj neznanega župana iz Indiane Peta Buttigiega, s 37 leti najmlajšega v demokratski četi.



Razlog za takšen ironični zasuk je v vprašanju izvoljivosti, ki si ga zastavljajo mnogi volivci na levi. Čeprav so jim bližje bolj raznoliki kandidati oziroma kandidatke, se na koncu odločijo za bolj »varno« možnost. »Veliko moških ne bi nikoli glasovalo za žensko, kar resnično obžalujem, toda verjamem, da to drži,« je za ameriški nacionalni radio NPR povedala volivka Marilynn Leggio iz Iowe, zvezne države, ki prva odloča o predsedniškem izboru strank. Podobno je razmišljala Anita Burgess iz New Yorka. »Ne verjamem, da bo ženskam uspelo, svojega glasu pa ne morem zapraviti, oranžnega možakarja moramo spraviti ven. Žal mi je, ampak oranžni mora oditi,« je razrila svojo glavno skrb, kako republikanca Donalda Trumpa po prvem mandatu deložirati iz Bele hiše.
 

Bidnova prtljaga

Takšno razmišljanje najbolj koristi Bidnu, ki je prejšnji teden vstopil v tekmo z neposrednim napadom na predsednika in tako poskušal utrditi glavno skrb volivcev ter se hkrati postaviti nad množico tekmecev. Pri tem se naslanja na dediščino nekdanjega šefa Baracka Obame, še vedno priljubljenega med volivci stranke, nekdanjemu podpredsedniku pomaga tudi sloves daleč najbolj izkušenega politika na levici. Že prvi dan je z rekordnimi 6,3 milijona dolarji donacij v 24 urah razblinil ugibanja, da bo zaradi poznega vstopa v tekmo morda imel težave z zbiranjem denarja, osebja in podpore znanih. Toda Obamova dediščina je hkrati precej bolj sredinska, kot je sedanja usmeritev stranke (in pomembnega dela njenih volivcev), Bidnova dolga politična kariera pa je dvorezen meč, saj prinaša s sabo veliko prtljage.



Trideset let stari posnetki iz senata, na katerih vpije, da ni važno, kako so ljudje padli v svet drog, ampak jih je treba množično in za dolgo časa zapreti, so v času legalizacije marihuane in razprav o rasni neenakosti eno od takšnih bremen. Podobno, kot je njegovo ravnanje ob potrjevanju ustavnega sodnika Clarencea Thomasa, ko je dopustil, da so njegovi odvetniki na osebni ravni napadli in žalili sodnikovo nekdanjo sodelavko Anito Hill, ki je Thomasa obtožila spolnega nad­legovanja. Bidnovo neprepričljivo opravičevanje Aniti Hill v zadnjih dneh je osupnilo analitike, ki ne razumejo, kako se ni bolje pripravil na eno od osrednjih kleči kandidature. Pri starih posnetkih Sandersa je edina razlika nekaj več razkuštranih las, senatorjeva stališča se niso premaknila niti za ped, ampak vztrajno opozarja na rastočo ne­enakost kot glavno težavo ameriške družbe.

Biden in Sanders sta stebra, okoli katerih se oblikuje delitev na zmerno in liberalno strujo znotraj demokratov, pri čemer je več energije pri slednji. Samooklicani demokratični socialist iz Vermonta se šali, da so njegove »skrajne zamisli« iz leta 2016 zdaj osrednja tema kampanje, od nadgradnje zdravstvenega zavarovanja za revne Medicare v obvezno zavarovanje za vse, pre­oblikovanja energetskega sistema za boj proti podnebnim spremembam do zamisli o državnih programih zaposlovanja, ki bi vsem omogočili delo. Pri tem ga nekateri kandidati poskušajo prehiteti po levi, senatorka Elizabeth Warren drugega za drugim predstavlja ukrepe za bolj enakopravno družbo (brezplačni vrtci, dostopna stanovanja, izbris študentskih dolgov), ki veljajo za skrbno pretehtane in so zelo podrobni. Toda pri zbiranju denarja in glasov v anketah zaostaja za tekmeci na levem krilu.
 

Izvor denarja

Tako kot je konservativno gibanje čajankarjev še okrepilo premik republikancev na desno, zdaj podobna progresivna gibanja potiskajo demokrate (nazaj) na levo. Eno od osrednjih vprašanj je način financiranja kampanj. Te so po besedah slovitega Noama Chomskega talke lobistov in premožnih, ki so tako ugrabili tudi politiko in uveljavili ukrepe za svojo korist, od zniževanja davkov do razgradnje zakonskih omejitev za korporacije.

Chomsky je hkrati poudaril, da je služenje kapitalu značilno za vrhova obeh strank, ki sta dolgo skrbno pazila, da bo pred volivce prišel kandidat, ki bo po volji vplivnim premožnim krogom. Toda Sanders je leta 2016 dokazal, da je kampanja lahko uspešna tudi brez velikih donatorjev, zdaj ima daleč najbolj razvito omrežje volivcev, ki z majhnimi prispevki financirajo njegova politična prizadevanja. Slednje postaja nova norma na levici, zaradi česar je Bidnov nabirniški rekord skaljen, saj so ga omogočili tudi zajetni prispevki premožnih podpornikov.



Sanders bo tako znova močen kandidat z zvestimi volivci in dovolj denarja za dolgo tekmo. Vprašanje je, ali bo 76-letni senator lahko to navdušenje prenesel tudi iz svojega kroga ter ali njegov »socializem« ne bo prestrašil volivcev nekdanjega industrijskega pasu ZDA, ki so leta 2016 verjeli Trumpovim obljubam, da bo »Amerika spet velika«. Oba z Bidnom sta hkrati sled starih časov, kar morda krepi Buttigiegov plamen. Njegov mirni, premišljeni in samozavestni nastop je za zdaj zasenčil istospolno usmerjenost, ki bo prej ali slej odvrnila marsikaterega »tradicionalnega« volivca.

Nova generacija je tudi O'Rourke, a se zdi, da je izgubil ritem, s katerim je jeseni navduševal demokrate, čeprav je pri zbiranju denarja še vedno pri vrhu. Denar ima tudi Kamala Harris, ki je blizu temnopoltim in latino volivkam, zelo pomembnima skupinama pri demokratih, a je njena dosedanja previdnost omogočila drugim, da so jo zasenčili pri zbujanju pozornosti. Toda časa je še veliko, tudi za morebitna presenečenja.