Čudežni deček spreminja ameriško politično kulturo

New York – Pete Buttigieg je ameriški okus meseca. Župan za ameriške razmere majhnega mesta South Bend v Indiani je v nedeljo uradno oznanil svojo kandidaturo za predsednika ZDA, toda novinarji se že tedne učijo izgovarjati težavni priimek. Medijem prijazen kandidat namreč iz obskurnega kandidata prerašča v novo zvezdo demokratske stranke.

Po nedeljski uradni razglasitvi kandidature so se še okrepile primerjave med 37-letnim Buttigiegom in podobno hitrim vzponom skoraj neznanega senatorja iz Illinoisa na čelo predsedniške tekme 2008. »Tako navdušen odziv na kampanjo sem doživel samo dvakrat, Barack Obama 2008 in Ronald Reagan 1980. Vem, da je še zelo zgodaj, toda odziv je presenetljiv,« je energijo, ki se nabira okoli »župana Peta«, opisal nekdanji republikanski politik in zdaj televizijski voditelj Joe Scarborough. Odmevnost je še posebej presenetljiva ob izjemni gneči v demokratskem taboru, kjer za pozornost medijev in volivcev tekmuje že osemnajst uradnih kandidatov, in to v senci nekdanjega podpredsednika Joa Bidna, ki še vedno ni oznanil svoje kandidature, a vodi v vseh anketah in trdi, da je najbolj usposobljen za vodenje države.



Večina demokratov je svoja prizadevanja za stanovanje v Beli hiši zasidrala na ideoloških ali družbenih vprašanjih, kot je upor senatorke Elizabeth Warren proti moči korporacij ali skrb za rasno enakopravnost temnopoltega senatorja Coryja Bookerja. Buttigieg stavi na svojo osebnost in retorično spretnost, s katero tradicionalna liberalna stališča zavija v pripoved o samozavestnem županu iz ameriškega osrčja, ki je propadajočemu industrijskemu mestu vdahnil novo življenje. »Spremembe prihajajo, pa če ste pripravljeni ali ne. Čas je, da se odrečemo preteklim politikam in sprejmemo nekaj povsem drugačnega,« je v nedeljo opozoril, da rešitev za ameriško podeželje in zarjavela industrijska območja niso hrepenenje po minulih časih, pač pa prilagajanje na nove.
 

Domač in drugačen

Buttigieg je zanimiva mešanica domačega in hkrati povsem drugačnega. Milenijec, odkriti homoseksualec (njegov mož Chastan je v zadnjih tednih postal zvezdnik družbenih omrežij), kristjan, razgledan in izobražen, govori osem jezikov (sam se je naučil norveščine), igra klavir, citira Gramscija, veteran vojne v Afganistanu ... Njegov generacijski preskok in spolna usmerjenost tokrat nista več ovira (republikanci so še sredi devetdesetih z razgrevanjem homofobije dobili večino v kongresu), ampak spodbujata zanimanje javnosti. Hkrati kažeta na velik preskok, ki ga kljub nestrpnosti sedanjega predsednika države (ali pa morda prav zaradi njega) doživlja ameriška politična kultura. Ankete, ki jih je v Ohiu opravil spletni časnik Axios, kažejo, da volivci hrepenijo po normalnosti, po »razumnem in usposobljenem« voditelju, kot je dejal eden od njih.



Skok od župana srednjeameriškega mesta do predsednika je velikanski, toda zdi se, da njegov razumniški, a prizemljen in ljudski nastop izjemno hitro pridobiva vse večjo množico privržencev. Uspeh je ta trenutek morda rezultat medijskega zanimanja, ki ga Buttigieg pomaga ustvarjati z odprtimi vrati za novinarje. »Njegova kampanja je iznajdljivo ponudila dostop skoraj vsem, najdete ga skoraj povsod,« je Olivia Nuzzi iz časnika New York Magazine opisala, kako postaja eno najbolj prepoznavnih imen predsedniške tekme.

Hkrati se pojavljajo opozorila, da dober start v predsedniški maraton ne zagotavlja uspeha. »Mlad, obetajoč politik … je lahko privlačen, zaradi tega je politika tako dober šport za gledalce. Toda spomnite se, to smo že doživeli,« je Margaret Sullivan v Washington Postu opozorila na podoben preblisk Howarda Deana pri demokratih 2003, ki je nato ugasnil z zatonom kampanje.