Potopljeni ponos ruske mornarice in 118 umrlih mornarjev

»Brodolom« ene od najsodobnejših ­ruskih jedrskih podmornic se ne bo zapisal v zgodovino zgolj s tem, da je to bila ena od največjih tovrstnih nesreč na svetu. Ljudje se ga spomnijo tudi po katastrofalnem odzivu poveljstva ruske vojne mornarice in oblasti nasploh ter doslej največji piarovski polomiji­ takrat še svežega predsednika države ­Vladimirja Putina.

»Od njegovega obraza ni ostalo nič. Bil je povsem ožgan. Toda izraz na njegovem licu je pričal, da je občutil bolečino. Gledala sem v moževe prazne očesne jamice,« je Natalija Jerahtina pred petimi leti za rusko televizijo RT opisala trenutek, ko so jo pripeljali v mrtvašnico, da bi prepoznala truplo svojega moža, 22-letnega Sergeja Jerahtina, enega od mornarjev na podmornici Kursk, ki je na današnji dan pred dvema desetletjema eksplodirala in potonila na dno.

Podmornica z dvema jedrskima reaktorjema, ki je bila ponos Severne flote, je sodelovala v največjih mornariških vajah po razpadu Sovjetske zveze, nesreča pa se je zgodila med vlaganjem torpeda v izstrelitveno cev. Najprej je odjeknila manjša eksplozija, ki je zanetila požar, zaradi katerega so zleteli v zrak še drugi torpedi.



Poveljstvo Severne flote je pred javnostjo nekaj dni prikrivalo nesrečo, a tudi potem so sprva govorili le o »tehničnih težavah«. Najprej so vzrok za nesrečo našli v neeksplodirani morski mini iz druge svetovne vojne, potem so brez enega samega dokaza okrivili ameriško podmornico, ki da je »zalezovala ruske vaje« in trčila v Kursk.

Zaradi zelo slabega vremena je bilo rusko reševanje ne­uspešno in novica, da je Moskva zavrnila pomoč drugih držav, je po Rusiji izzvala veliko ogorčenja. Pozneje jo je sprejela, do potopljenega plovila so se prvi spustili britanski in norveški potapljači. Prav tako je Kursk in trupla posadke iz več kot stometrske globine potegnila nizozemska družba Mammoet.

Rusko tožilstvo je 133-stransko tajno poročilo o nesreči pripravilo šele dve leti po dogodku. Javnosti so predstavili le štiri strani povzetka, a že tu je bila zapisana dovolj ostra kritika poveljstva Severne flote: od pomanjkanja discipline, brezbrižnosti, nesposobnosti in napačnih odločitev ter zastarele in slabo vzdrževane opreme med vajo do neupravičenega zamujanja pri reševalni akciji. Nihče ni bil kaznovan. Poveljstvo so pozneje zamenjali, a so vsi dobili ­dobro drugo službo.

»Raje se ustrelita tukaj«

Katastrofa je ulovila nepripravljenega tudi Vladimirja Putina, ki je dobrega pol leta pred tem prvič postal predsednik Ruske federacije. Pozneje je priznal, da je naredil napako, ker se ni takoj vrnil s počitnic v Sočiju, čeprav je bil tudi tam v stalnem stiku z vsemi. A največjo piarovsko polomijo je doživel na srečanju s svojci mornarjev s Kurska.

»Prepričan sem bil, da ga bodo raztrgali. Tako težko ozračje je bilo, takšen strdek sovraštva, obupa in bolečine. Nikoli v življenju še nisem občutil česa takega. Vsa vprašanja so bila usmerjena na enega samega človeka,« se je pozneje spomnil dogodka novinar časnika Kommersant Andrej Kolesnikov, eden od dveh nepovabljenih predstavnikov sedme sile, ki sta se predstavila kot sorodnika žrtev in se prikradla na srečanje.



Snemanje so dovolili le državni televiziji, ki je v objavljenih posnetkih pokazala zgolj Putinov nastop. A ker so za satelitski prenos uporabili usluge nemške televizije RTL, ki je celotno dogajanje posnela, je to v celoti pricurljalo v javnost.

Ozračje je bilo res napeto, ljudi je najbolj razkačil prizor, v katerem mati enega od mornarjev prekriči Putina in namestnika predsednika vlade Iljo Klebanova, ju ozmerja z lažnivcema in jima zagrozi: »Raje se ustrelita tukaj. Ne bomo vaju pustili živeti.« Takoj so jo obkrožili, ji vbrizgali pomirjevalo in jo odvlekli s prizorišča.